Test: Hyundai Elantra 1.6 CVVT Style

Zakaj na srečo? Prvič, kombilimuzinskega i30 z novo podobo še ni, zato bi bil razkorak med štirivratnim novincem in podobno imenovanim petvratnim i30 prevelik, in drugič, Lantra/Elantra je skupaj s Ponyjem ustvarila to korejsko znamko v Evropi, zato se ga ljudje z veseljem spominjajo. To pa je neprecenljivo, bi dejali v znanem televizijskem oglasu.

Prav imate, Lantre so bile predvsem kombijevske različice, nova Elantra pa je samo limuzina, ki v naših krajih nima toliko pristašev. Vendar je treba vedeti, da se Elantra prodaja le na nekaterih evropskih trgih, saj so jo na začetku hoteli prodajati le v Koreji in v ZDA. Ker je tam prodaja več kot uspešna (ha, pa naj še kdo reče, da se v ZDA prodajajo le velike limuzine), tudi po pritisku nekaterih (večinoma južnih in vzhodnih) evropskih central najprej niso hoteli na staro celino.

Hvala bogu so se premislili, saj je nova Elantra lepa, povsem dovolj velika za povprečno evropsko družino in kljub teoretično slabšemu zadnjemu podvozju povsem primerna tudi za naše ceste.
Poglejte zunanjost in opazili boste, da je zelo podobna i40, kar mu lahko štejemo samo v dobro.

Mogoče bo nekaj zmede, ko bo na ceste zapeljala še limuzinska različica i40, vendar pa odkrito rečeno vsaj glede velikosti ni razloga, da bi čakali na večjega brata. Dinamične, vendar skladne poteze pritegnejo marsikateri pogled in ni nas malo, ki bi novega Hyundaia kupili zato, ker nam je všeč, ne pa zato, ker bi bil cenovno ugoden.

Na žalost kombijevske različice ni, prav tako nimate veliko možnosti izbite, saj je v ceniku zgolj en motor. Razočarani? Ni razloga, razen če niste res velik ljubitelj dizelskega ropota in smrdečih rok po nalivanju goriva, čeprav navorske bogatije in majhne porabe pri turbodizlih nikakor ne moremo zanemariti.

Bencinski 1,6-litrski motor je povsem nov, narejen iz aluminijeve zlitine in opremljen z dvojnim sistemom CVVT. Priznati moram, da me je navdušil, čeprav ni tako močan, da bi trgal volanski obroč iz rok, in ne tako varčen, da bi pozabil, kdaj sem bil zadnjič na bencinski črpalki.

Všeč mi je bil zaradi uglajenosti delovanja, saj do 4.000 vrtljajev dela povsem tiho, potem pa postane celo malce glasno športen. Navora je dovolj, da boste mestna križarjenja lahko opravili zgolj z dvema prestavama, predvsem pa navdušita mehkost delovanja in odlična sinhronizacija med sklopko, plinom ter prestavno ročico.

Mehkoba upravljanja je nemoteča: plin je po BMW-jevsko vpet pri peti, sklopka je mehka in predvidljiva, menjalnik pa kljub umetnemu občutku hiter in natančen. Vsekakor lahko mirne vesti potrdim, da je Elantra zelo prijeten avtomobil za vsakodnevno tlako, čeprav se poltoga zadnja prema začne obnašati povsem drugače, ko je zadek poln prtljage.

Motor in šeststopenjski menjalnik ne bosta imela nič proti, če se boste zapodili v pregleden in prazen ovinek tudi z večjo hitrostjo, vendar pa zadnja prema in predvsem gume težki desni nogi niso tako naklonjene. Sploh na mokrem in valovitem cestišču občutek za volanom ne bo najbolj prijeten, zato bi osebno najprej zamenjal gume, saj smo recimo iz naše službene garaže ob prvem deževju komaj prilezli. Ker pa je gneča na cestah vedno večja, se to ne bo dogajalo prav pogosto, zato lahko mirno spite: tudi vaša žena, čeprav morda ni najbolj vešča voznica, bo Elantro vzljubila.

K srcu priraste zaradi mehkega podvozja, ki pa ni premehko, nežnega upravljanja, ki kljub posrednemu servovolanu ne ubije povsem stika s cesto, predvsem pa zaradi natančnosti upravljanja. Tu je Hyundai naredil res velik korak naprej, saj ne govorimo več samo o vožnji, temveč o prijetni vožnji.

Če bi poskrbeli še za kakšen centimeter nižji položaj za volanom, jim ne bi nič zamerili. Do 180 centimetrov bo še šlo, višji vozniki pa boste najbrž res morali izbrati večji Hyundaiev model, če boste želeli udobno sedeti – ali po možnosti zadaj namestiti še otroka. Varnostno je Elantra izvrstno opremljena, saj ima vse tisto, kar pri Avto magazinu zahtevamo v serijski opremi.

Vse Elantre namreč imajo štiri varnostne blazine, dve varnostni zavesi in serijski ESP, naša testna pa je imela še volanske tipke za tempomat ter radio s CD-predvajalnikom in tremi vmesniki (AUX, iPod in USB). Dvopodročno samodejno klimatsko napravo in skoraj povsem usnjene sedeže štejemo le kot dodaten plus, pogrešali pa smo prednja tipala za pomoč pri parkiranju.

Očitno pa so pri prtljažniku pozabili na kljuko, saj ga lahko odpirate le s pomočjo tipke na zagonskem ključu ali vzvodu ob voznikovem pragu. Tudi zadnje naslone lahko preklapljate zgolj iz prtljažnika pa še takrat se razdelijo v razmerju 1/3–2/3 in ne omogočajo ravnega dna v povečanem domovanju prtljage. Vendar pa je prtljažnika preverjeno dovolj za štiričlansko družino, le na limuzinsko ožjo luknjo morate računati.

Čeprav je motorček v povprečju porabil 8,5 litra, je potovalni računalnik izpisoval 7,7 litra in obljubljal približno 600-kilometrski domet. Če ne bi delali meritev in se vozili po nezasedenih gorskih cestah za preizkus podvozja in gum, bi verjetno zlahka prišli skozi mesec s povprečno porabo okoli sedem do osem litrov. To pa je sprejemljivo, sploh če ob tem upoštevamo, da smo se za volanom zelo dobro počutili.

Zato kljub bencinskemu pogonu in manj privlačni limuzinski obliki (vsaj na našem trgu) dvigujemo palec za novega Hyundaia. Zdrava pamet namreč pravi, da Hyundaiev novinec s pravim imenom zadovoljuje potrebe povprečne slovenske družine.

Iz oči v oči: Dušan Lukič

Uh, kakšno presenečenje. Koliko avtomobila lahko pri Hyundaiu pod imenom Elantra dobite za svoj denar. Okej, oblikovanje notranjosti ima tudi nasprotnike, a ni mogoče zanikati, da gre za zmogljivo in dovolj tiho in varčno motoriziran avtomobil, ki ponuja veliko udobja, prostora in dobrega počutja v kabini. Vsekakor precej več, kot bi glede na svojo ceno smel. Hyundai, karavana, prosim!

Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič