Test: Hyundai i20 1.0 T-GDI 100 - Svežina, ki (še vedno) prepriča

Oblikovne spremembe boste, ne da nanje pokažem s prstom, težko opazili. Logotip se je z maske preselil malo višje na pločevino, zadnji odbijač je nekoliko agresivnejši (več o prenovi tukaj). Sicer pa je i20 še vedno zanimiv mali avto z lastnim značajem, ki obenem na videz ne izstopa preveč. Na koncu so nanj stisnili debelo, sočno limeto. “Lucid Lime” je namreč ena izmed treh novih barv karoserije. Mere sicer ostajajo enake - ta kombilimuzina segmenta B v dolžino še vedno meri 4,04 metra.

Nad barvo nisem posebej navdušen - čeprav z limeto osvežiš okus marsikatere jedi ali pijače, se mi ta barva ne zdi najbolj posrečena. Spominja me na leto 2007. No ja, s črno streho, ki je možnost, se še da preživeti. Bolj mi je i20 všeč recimo v nežni modri “Meta Blue”. Nekaj limete je pricurljajo tudi v kabino, ki je po novem na voljo s poudarki enake barve v paketu Lime.

Notranjost je malce pusta, a ergonomsko robustna

Testni i20 z opremo Comfort je sicer v kontrastu s poživljajočo barvo karoserije v notranjosti črn. Čeprav je malenkost pusta, se zdi notranjost solidno sestavljena. Pri izbiri materialov ne izstopa, a pomembno je to, da so površine, ki se jih največ dotikam, na otip še kar prijetne. Spredaj je med prostornejšimi v razredu, položaj za volanom mi prija. Idealno bi volanski obroč proti sebi povlekel še dva ali tri centimetre bližje, kot omogoča nastavitev. Oblazinjenje sedeža, ki je sicer povsem primeren namenu avtomobila, je čvrsto. Nastavitve ledvene podpore ni. Prostor na zadnji klopi ni kompromitiran, tudi odrasli pri 180 centimetrih višine bodo v njem brez težav preživeli krajši izlet. Prtljažnik ostaja pri 352 litrih prostora - blago hibridizirani modeli imajo 262 litrov prtljažnika.

Ergonomija in uporabniška izkušnja nasploh sta enostavni in lahkotni. Brez nepotrebnih komplikacij. Na lepo odzivnem osrednjem zaslonu se ukvarjam tako samo z mediji, in še to ob pomoči priročnih bližnjic. Ostalo je na pregledno razporejenih stikalih. Lepo berljiv je tudi voznikov instrumentni zaslon, ni pa prilagodljiv kot pri nekaterih konkurentih. Zaslon info-zabavnega sistema je v tem avtomobilu sicer osnovni, meri osem palcev, z opremo Premium ali doplačilom vsaj 890 evrov pa pri Hyundaiu vgradijo večji sistem z 10,25-palčnim zaslonom, ki je tudi nekoliko lepše videti.

Posodobljen in prilagojen motor(ček)

Ta limeta ima - po Hyundaievih besedah nov, sam bi prej rekel posodobljen oziroma prilagojen - bencinski trivaljnik z litrom prostornine, 73,5 kilovatne moči (100 KM) in 175 Nm največjega navora. Slednjega je sedaj celo nekoliko manj, a ga doseže že pri 1500 vrtljajih. Serijsko ima šeststopenjski ročni menjalnik, za 1.200 evrov doplačila (kot v tem primeru) pa robotiziran sedemstopenjski menjalnik s to visoko ročko, ki seže še nekoliko dlje v preteklost kot barva - spominja na sedemdeseta. Je pa vedno pri roki! Nikoli je ne iščem. Za 1.300 evrov je mogoče doplačati tudi pomoč električnega pogona z 12,2 kilovata moči in manjšo baterijo z 48-voltno napetostjo (pri močnejši različici istega motorja serijsko). Edina preostala izbira je potem še vstopni 1,2-litrski bencinski motor s petstopenjskim ročnim menjalnikom.

Menjalnik sicer ne prestavlja prav bliskovito. Hkrati ne omahuje s prestavljanjem navzgor in drži vrtljaje v nizkem območju, za 'kickdown' reakcijo pa ga moram nato že skoraj prositi, ne glede na izbran vozni program. K sreči se motor z nizkih vrtljajev še kar odločno povleče, se nato tudi rad vrti in zvezno pospešuje, a trivaljniki v nizkem območju pač ne zvenijo najbolje. Z napredovanjem kazalca v srednje območje pa vse skupaj postane prijetnejše na uho. Ne gre torej za najbolj spreten pogon oziroma kombinacijo, a obenem nima izrazito slabih lastnosti, in ko se vse skupaj poklopi, i20 z njim postane prav živahen mali avto.

Preberite tudi: Konec za dva zabavna in priljubljena športna avtomobila. Bo to počasi usoda vseh pravih 'hot hatchev'?

V pretežno mestni in primestni vožnji je med testom povprečno porabil 6,8 litra goriva na 100 kilometrov. Na odprti cesti številka hitro pade proti šestim litrom in nižje. O blagi hibridizaciji razmislite, če se z avtom pretežno gibljete okoli mesta. Ne pričakujte pa večjih prihrankov ali občutno izboljšanih zmogljivosti.

Vozne lastnosti so v povprečju solidne in lepo zaokrožene ...

Sicer pa i20 na cesti v ničemer ne izstopa zares. Ne glede na sorodstvo z izjemno talentirano različico N, ki se žal poslavlja. Pri manjših hitrostih je podvozje še kar čvrsto in vožnja ni najudobnejša, a mi je pri hitrem smukanju skozi zaporedna krožišča to všeč. Čez večje grbine pri večjih hitrostih pa poskakuje in po navadi potrebuje kakšno sekundo ali dve, da se spet zbere. Ne glede na to je lepo vodljiv in predvidljiv skozi zavoje, na avtocesti pa med tišjimi in udobnejšimi v razredu.

Sistem za preprečevanje naleta zdaj zaznava tudi pešce in kolesarje, prilagodljivega tempomata ni v ponudbi, običajen je serijski. Serijsko je potem i20 na primer opremljen še s funkcijo ohranjanja voznega pasu in prepoznavanja cestnih oznak, prepoznavanja prometnih znakov in - nujno zlo - zvočno opozarjanje na prekoračenje hitrosti, ki je zdaj v novih avtomobilih obvezno. Ta i20 se pri tem zanaša le na branje znakov in ima veliko časa napačen podatek o omejitvi hitrosti.

Kaj to pomeni v praksi? Zjutraj iz garaže odpeljem mimo znaka za omejitev desetih kilometrov na uro in sistem ne neha piskati vse dokler nekje slučajno ne srečam naslednjega znaka, ki v mestu niso prav pogosti. Ali pa dokler opozarjanja ne izklopim v meniju s tipkami na volanu, kar je treba narediti z vsakim zagonom. Popolna norost, ki kompromitira uporabniško izkušnjo in je prej nevarna, kot da bi kaj prispevala k varnosti.

Soliden nabor osnovne opreme in odločitve pri nakupu

Cene so razmeroma visoke, ko jih primerjam s Peugeotom 208, Cliom ali Yarisom - vsi sveži in zanimivi predstavniki segmenta B. Ta srednji pogon na ceniku se z opremo Comfort prične pri 21.300 evrih - na to ceno je pred kratkim veljal še dobrodošel popust v višini 2.000 evrov. Akcija se je iztekla februarja, a vprašati ni greh! 

Je pa i20 že z opremo Style solidno opremljen. Za to ceno dobite še LED žaromete, 16-palčna aluminijasta platišča, povezljivost, USB vtičnice zadaj, testni avtomobil pa je za 240 evrov imel še zimski paket z ogrevanjem sprednjih sedežev in volanskega obroča. Če vam je za samodejnost prestavljanja vseeno, lahko za ta denar posežete po opremi Premium, ki na primer doda še infozabavni sistem z navigacijo in večjim zaslonom, 17-palčna platišča, površino za brezžično polnjenje mobilnih naprav in akustično obložena stekla.

Kaj bi storil sam? Ker sem v mestnih avtomobilih vedno rad prestavljal z ročnim menjalnikom, ki je v i20 šeststopenjski in po spominu prijeten, bi se samodejnemu menjalniku morda res zlahka odrekel. Če veliko časa preživite v kolonah in počasnem prometu, pa le dvakrat premislite.

Preberite še

• Majhne, a nujno potrebne osvežitve ...