Test: Hyundai i30 Wagon 1.6 CRDi HP (94 kW) Style

O novem i30 je zdaj že veliko znanega in kar nekaj jih že opazimo tudi na slovenskih cestah. Petvratna kombilimuzina najbrž zadovoljuje večino potreb današnjega sodobnega kupca, a ne vseh; komur se zdi pomembno ob več potnikih s seboj voziti nekaj več prtljage, ta se mora ozreti za večjim avtomobilom, kot je Hyundai i30 – če ostane pri znamki, sta to lahko terenec ix35 ali pa i40.

Da bi bila izbira pestrejša, pa od letošnjega zgodnjega poletja iz Hyundaieve češke tovarne h kupcem prihajajo tudi različice i30 s kombijevskim zadkom.

Nekaj težav nastaja le z njegovim označevanjem, saj so tržniki pri evropski podružnici podobno kot že pri večjem i40 ugotovili, da se mu dodatna oznaka CW ne poda. Razlikovanje je tako prepuščeno ponudnikom na posameznem trgu. Kot kombi je i30 Wagon za 18,5 centimetra daljši kot petvratna različica, tudi višji za tri centimetre, a ta povečana višina gre na račun serijskih vzdolžnih letev za strešni prtljažnik.

Hyundai trdi, da je prtljažnik eden večjih v razredu, večji celo kot pri nekaterih podobnih avtomobilih iz razreda više. Vanj vsekakor gre kar precej prtljage, sploh če nam ni treba voziti potnikov zadaj, je prostora zares obilo.

Zanimivo se zdi predvsem to, da najbolj od vsega vara videz. 18,5 centimetra večja dolžina se namreč avtomobilu na prvi pogled ne pozna, pa tudi pri parkiranju ne moti preveč. Zdaj so navsezadnje nekateri tekmeci v običajni petvratni različici le malenkost daljši od Hyundaievega i30 Wagona.

Naš testni primerek je bil opremljen s paketom opreme Style, do popolne opreme je tako še kar nekaj prostora, več kot ta ponuja še tista z oznako Premium. Zdi se, da oprema Style ponuja nekaj prav uporabnih dodatkov, čeprav je za najzanimivejšega, kolensko varnostno blazino, upati, da ga nikoli ne bomo potrebovali.

Tisto, kar se tudi zdi zanimivo in uporabno, je kamera za vzvratno vožnjo. Monitor te kamere je nameščen v levem delu vzvratnega ogledala, tako da lahko kombiniramo sliko tega, kar se dogaja med vzvratno vožnjo. Uporabno in preprosto, ni kaj! Sploh je treba zapisati, da so pri Hyundaiu kar dobro poskrbeli za bogato opremo pri i30. Tudi če bi izbrali še nižjo stopnjo (Comfort stane tisočaka manj), bi bilo v avtomobilu že kar sprejemljivo veliko uporabnih dodatkov.

Skupna cena za našega preizkušenega i30 Wagona je sicer res dobrih 20.000 evrov, a če ga primerjamo s tistim, kar za ta denar dobimo pri večini tekmecev, je Hyundai zares dober nakup.

Kaj torej dobimo? Kot smo ugotovili že na našem prvem testu petvratne bencinske različice, bodo najbolj zadovoljni prav tisti, ki iščejo več udobja, prostornosti in uporabnosti. Tudi za tiste, ki jim nekaj pomeni zunanji videz, je i30 Wagon dobra izbira, ker je prijetnega videza in podoba izraža dinamiko Hyundaievega zdaj že ne več tako novega oblikovalskega pristopa. Ta je tudi pri kombijevski različici našel pravo mero obojega, povečanega prtljažnega dela in solidnega videza avtomobila.

Predvsem pa je uporabnik avtomobila zadovoljen, ko sede za volan. Že prvi vtis glede uporabljenih materialov in kakovostne izdelave je presenečenje. Glede udob­ja sedežev sicer (še?) niso rekli zadnje besede, pohvaliti pa gre njihovo prilagodljivost različno velikim uporabnikom.

Že na našem prvem testu smo bili zadovoljni z ergonomijo in priročnostjo vseh upravljavskih pripomočkov, od do uporabe prijaznih tipk, vzvodov in gumbov do dovolj informativnega sredinskega zaslončka med obema okroglima merilnikoma.

Tudi na upravljanje različnih funkcij s številnimi gumbi na naperah volanskega obroča se voznik sčasoma navadi. Če se vsakih nekaj dni presedaš iz enega v drugi (testni) avtomobil, si tudi navdušen nad enostavnostjo povezovanja mobilnega telefona. K hvalevrednim lastnostim spadajo tudi kar trije različni povezovalni priključki za zunanje programske vire povsem solidnega radijskega sprejemnika.

Kdor za svoja potovanja potrebuje navigacijsko napravo, jo serijsko dobi v višjem paketu opreme (ali pa jo mora dokupiti pri enem od številnih dodatnih ponudnikov).

Edina resna pripomba pri vožnji z i30 Wagonom je bila k elektroservo volanskemu mehanizmu; njegovo 'mehkobo' ali 'trdoto' sicer tudi izbiramo na gumbu na volanu, a v nobenem od treh položajev zares ne prepriča.

Ko govorimo o udobju in legi na cesti, je pri preizkušenem Hyundaiu nekaj bolje kot z volanom, pri katerem pogrešamo natančno vodljivost. Vse do trenutka, ko ga hočemo voziti bolj kot kakšnega športno naravnanega tekmeca, bomo z i30 kar zadovoljni. A za zahtevnejše in dinamičnejše voznike je ob Hyundaievi legi na cesti dovolj prostora za kakšno manj pohvalno pripombo. To velja tudi za udobje med vožnjo.

Na manj zahtevnih (beri: bolj gladkih) cestah je udobje zadovoljivo in pripomb nimamo, pri vožnji čez zares nagubane in luknjaste ceste pa začutimo, da predvsem blažilniki nalogi niso povsem kos.

Podobno je s turbodizelskim motorjem. Zgolj za 400 evrov dobite 94 namesto 81 kilovatov moči, krivulja navora pa je pri obeh različicah 1,6-litrskega motorja enaka. A tudi tu se izkaže, da je za prvi vtis moči (za vsakodnevno uporabo) dovolj, pri višjih vrtljajih pa ta motor ne prepriča tako kot pri nižjih ali srednjih. Pri uporabi to pomeni, da ga sploh ni treba siliti v višje vrtljaje, saj se še najbolje izkaže, ko ga vrtimo v območju največjega navora.

Tedaj je tudi njegova poraba prijazna do voznikove denarnice; če nam jo uspe dvigniti na povprečje nad šest litrov na 100 kilometrov, ga moramo že res poditi.

Hyundai si je tako z novim i30 pripravil zares dobro izhodišče za pridobivanje novih kupcev. To niso tisti, ki si želijo veliko ugleda zaradi znamke svojega avtomobila ali skrajnih zmogljivosti, ampak bo med njimi veliko takšnih, ki si želijo solidno kakovost v notranjosti ter še več priročnosti med vsakodnevno uporabo.

Tekst: Tomaž Porekar