Test: Hyundai Santa Fe 2.2 CRDi 4WD Style

Na vprašanje, kaj je sploh ugodno, je pri avtomobilskem nakupu vedno težko odgovoriti. Izbira je široka, ampak bolj ko izbiraš, več različnih možnosti lahko vidiš. Tako je tudi pri terencih, kjer je bil že do zdaj med slovenskimi kupci dokaj priljubljen, predvsem zaradi slavne krilatice Več avtomobila za vaš denar. Pri Santa Feju zagotovo dobite veliko avtomobila – če gre za zunanje mere in prostornost.

Avtomobil meri v dolžino skoraj 4,7 metra, pa tudi visok je skoraj 1,7 metra. Ker bodo pri Hyundaiu v isto karoserijo pomladi vgradili še tretjo sedežno klop, je v tej različici z zgolj dvema sedežnima vrstama res veliko prostora, ki je tudi primerno izrabljen. Od vsega najbolj ugaja pomična zadnja klop, s čimer lahko primerno prilagajamo prostor za voznikom, za prevoz potnikov ali pa večjih količin prtljage. Tudi udobje sedežev v Santa Feju je treba omeniti – prednja dva sta res primerna in ju pohvalijo večji ali manjši, težji ali lažji potniki. Podobno velja tudi za prilagodljivost položaja za volanskim obročem.

Vsekakor so se Hyundaievi oblikovalci in načrtovalci močno potrudili, da ima uporabnik Santa Feja dober občutek, ko sede v avtomobil. Res je sicer, da v notranjosti (v preizkušeni različici) ni posebnih okraskov iz furnirja ali usnja. Uporabljene umetne mase pa imajo dokaj kakovosten videz in otip, in tudi natančnost sestavljanja je solidna. Pravzaprav je prav takšne kakovosti, kot jo v zadnjih nekaj letih od te znamke tudi pričakujemo.

V tem znanem Hyundaievem slogu je tudi zunanjost, ki je takšna kot pri drugih novejših avtomobilih te znamke, za dober vtis pa poskrbi s kromanimi letvami ozaljšana maska, ki avtomobilu doda pridih žlahtnosti.

Oprema Style, s katero je bil opremljen naš preizkušeni primerek, vsebuje marsikaj, a je tudi res, da so pri Santa Feju na voljo še tri s kar precej bolj žlahtnimi dodatki. A od varnostne opreme boste že v osnovnem našli vse, kar sicer ponujajo: čelni varnostni blazini za voznika in sopotnika, stranski varnostni zavesi in kolensko varnostno blazino za voznika. Za boljšo varnost ob trku s pešcem poskrbi aktivni motorni pokrov. ABS, ojačevalnik zavorne sile, pomoč pri strmih spustih, ESP z dodatkom za preprečevanje prevračanja in sistem za stabilnost priklopnika so osnovna elektronska pomagala. Zaman boste iskali vse tiste sodobne sisteme, ki jih sicer ponujajo zdaj že tudi v avtomobilih drugih znamk, ne le premijskih. Tudi sistema za preprečevanje trka ni.

Podobno velja za pogonsko podporo na terenu. Vse, kar ponuja Santa Fe, je štirikolesni pogon, serijski dodatek je zapora sredinskega diferenciala, s katero fiksiramo prenos moči med obema pogonskima osema v razmerju 50 : 50. Osnovne terenske zmogljivosti so tako sicer podane, a je Santa Fe v resnici bolj cestni terenec kot pa učinkovit premagovalec hribov in jarkov. Navsezadnje je tudi njegova zgradba takšna, da se z njim lahko redko podamo na ozke kolovoze (širina!). Bo pa dobro služil vsem, ki s štirikolesnim pogonom poskušajo premagovati sneg ali na vlečno kljuko pripeti težji tovor.

Pohvalni del Santa Feja je vsekakor 2,2-litrski štirivaljni turbodizelski motor. Dovolj je močan, da se zdi skoraj dve toni težak avtomobil kar poskočen, primerno velik navor pa je na voljo tudi že pri nizkih vrtljajih, tako da ga za običajno vožnjo ni treba poganjati v visoke. Torej je tudi prožnost kar zgledna, šeststopenjski menjalnik pa je soliden, a z eno omejitvijo – ne prenaša hitrih gibov s prestavno ročico.

Santa Fe nam torej ponuja kar veliko, če so naše želje povezane z osnovno potrebo prevažanja od točke do točke in z željo po primernem udobju in moči motorja za dokaj ustrezno ceno. Kdor išče več (predvsem na področju varnostnih dodatkov, prestiža in prepričljivejših zmogljivosti štirikolesnega pogona), pa bo moral denarnico precej bolj odpreti. Morebiti bo za kaj tako zahtevnega dobil že dva Santa Feja ...

IZ OČI V OČI

Saša Kapetanovič

Ker je to rubrika, v kateri izražamo osebno mnenje, lahko z lahkoto zapišem svoj vtis o obliki: lep je. Znotraj sicer malce pust, ampak s stališča ergonomije gre za dovršen izdelek. Vozi se mehko, kar je prijetna lastnost, razen če naša dnevna rutina ni vožnja čez Vršič. Menjalniku težko kaj očitam, bi pa vseeno raje vzel samodejnega in bi desna roka počivala na volanu. Ampak kaj, ko je 'avtomatika' dražja za štiri tisočake – predvsem zaradi višje obdavčenosti zaradi večjih izpustov.

Besedilo: Tomaž Porekar