Test: Jaguar XE 20d (132 kW) Prestige

To seveda ne bi smelo biti nič čudnega, saj je Jaguar vendarle angleška znamka. Drži, kot tudi to, da so od leta 2008 njihovi lastniki Indijci, natančneje Tata Motors. Če ste zdaj zamahnili z roko in negativno komentirali, ne prehitevajte – Tata Motors je 17. največje svetovno avtomobilsko podjetje na svetu, četrti največji izdelovalec kamionov in drugi največji izdelovalec avtobusov. Kar seveda pomeni, da v podjetju vedo, kako se streže avtomobilski industriji. S prevzemom leta 2008 niso naredili napake, ki je pogosta v marsikaterem podobnem primeru. Niso vsiljevali svojih kadrov, niso vsiljevali svojih oblikovalcev in niso vsiljevali korenitih sprememb. Jaguar ostaja angleški, vsaj kar se tiče vodstva in oblikovalcev.

Jaguar z indijsko Tato nima nič skupnega razen lastnikov, ki so primaknili dovolj denarja, da je lahko normalno zadihal in začel izdelovati nove in svoje avtomobile. Zakaj svoje? Pred prevzemom je bil lastnik Jaguarja prav tako veliki Ford. A v njihovem primeru pretirane samostojnosti znamki niso pustili, saj so si Jaguarjevi avtomobili s Fordovimi delili marsikateri del avtomobila. Eden takšnih primerov je bil zagotovo model X-type, predhodnik zdajšnjega modela XE. Njegova oblika je sicer bila v stilu Jaguarjevih avtomobilov, a si je s takratnim Fordovim Mondeom delil (pre)več komponent. Če pustimo osnovno platformo, za katero marsikateri lastnik avtomobila ne ve, čigava oziroma kakšna je, so se v notranjosti pojavljala celo enaka stikala in gumbi kot v Fordovem Mondeu. To pa si lastnik Jaguarja pač ne more privoščiti in prav je tako.

Zdaj je čas za naslednika. Z njim imajo pri Jaguarju (ali pri Tati Motors, če želite) velike načrte, zagotovo pa precej večje kot Ford s takratnim modelom X-type. Čeprav ne gre za največji hišni avto, pri Jaguarju zatrjujejo, da je XE njihova najnaprednejša in najučinkovitejša limuzina doslej. S količnikom zračnega upora CD 0,26 pa tudi najbolj aerodinamična. Vanjo so vložili trud in vse znanje, ki ga premorejo, in v nekaterih delih jim je to brez dvoma uspelo. Povsem nova karoserija je skoraj v celoti zdelana iz aluminija, vrata, pokrov motorja in prtljažna vrata pa iz povsem galvaniziranega jekla z veliko trdnostjo. Oblikovno avto povzema nekatere linije že znanih Jaguarjevih modelov, a je oblika kljub temu še dovolj sveža. Kaj sveža, z nekaterimi detajli, kot so nos in zadek avtomobila ter zadnje luči, marsikoga navduši. Avto znova daje občutek prefinjenosti in prestiža. Celo preveč. Naključni opazovalci, ki jih ni bilo sram povprašati, kateri avtomobil je to, so hvalili njegovo obliko in vtis prestiža, a v isti sapi dodali, da je ta avto absolutno predrag, saj stane verjetno več kot 100 tisoč evrov. Napaka! Prvič seveda zato, ker ta avto ne spada v tako visok cenovni razred in tudi njegovi tekmeci (če le ne gre za kakšne superšportne različice) ne presegajo takšnih zneskov, drugič pa seveda zato, ker Jaguar z nekaterimi modeli že dolgo ni več pregrešno drag. Navsezadnje to razkrijejo številke: osnovni Jaguar je na voljo že za manj kot 40 tisoč evrov. Testni bi v osnovi stal sicer 44.140 evrov, a ga je dodatna oprema podražila za dobrih 10 tisoč evrov. Končni znesek sicer ni majhen, a je vseeno še vedno skoraj polovica namišljenega zneska nepoučenega opazovalca. Po drugi strani pa bi lahko bili avtomobilski poznavalci razočarani.

Sploh, ker pri Jaguarju poudarjajo, da bo XE njihovo orožje v boju z Audijem A4, BMW-jevo trojko, Mercedesovim C razredom in podobnimi. Če z obliko ne bo težav, njena všečnost je pač relativen pojem, je drugače z notranjostjo. Ta je v primerjavi s prej naštetimi konkurenti precej drugačna. Nekako skromna, zadržana, skoraj preveč angleška. Sicer se v avtomobilu sedi dobro, volanski obroč, ki je prijetno odebeljen, lepo sede v roki. Malce zmoti njegov osrednji del, ki deluje preveč plastično, tudi stikala, ki so sicer logično razporejena, bi lahko bila drugačna. Pogled na velika merilnika je dober, a je med njima osrednji zaslon, ki spet ponuja skromno paleto informacij. Seveda je drugačna tudi prestavna ročica. Tako kot že v nekaterih Jaguarjih je pravzaprav sploh ni, namesto nje pa je velik okrogel gumb. Za marsikoga bo njegovo upravljanje v začetku zahtevno, a vaja dela mojstra. Žal pa se v poletnih dneh kovinska obroba okoli njega tako segreje, da je rokovanje z njim (pre)vroče. Ker pa smo si ljudje različni, verjamem, da se bo notranjost marsikomu zdela tudi imenitna (morda starejšim voznikom in potnikom), tako kot popoldne Angležem prija čaj, in ne kava. In motor? Dvolitrski turbodizel je nov in nad njegovo močjo se ne gre pritoževati, je pa precej glasen oziroma je njegova zvočna izolacija preskromna.

To pride do izraza tudi ob delovanju sistema start-­stop, ko se motor (pre)glasno ponovno zažene. V testnem avtomobilu je bila njegova močnejša različica, ki prinaša 180 'konj'. Ti niso bili nič kaj angleško zadržani in uglajeni. Če želite, se brez težav postavijo na zadnji nogi, poskočijo in zdirjajo. XE, čeprav z dvolitrskim dizelskim motorjem, je lahko zelo hiter ne le po ravnem, tudi v ovinkih. Pomaga Jaguar Drive Control, ki ponuja izbirne programe načina vožnje (Eco, Normal, Winter in Dynamic) in posledično prireja odzivnost volanskega obroča, stopalke za plin, podvozja itd. A motor ni samo poskočen, skupaj s programom Eco je lahko tudi varčen, kar je pokazal naš normni krog, kjer je za 100 prevoženih kilometrov motor porabil zgolj 4,7 litra plinskega olja.

Tudi Jaguar XE ponuja številne varnostno-asistenčne sisteme, ki vozniku lajšajo vožnjo, predvsem pa bdijo nad nekaterimi njegovimi napakami. Ko takole v celoti pogledamo na avto, je jasno, da ga ne moremo prezreti. Vendar je v isti sapi treba vedeti, od kod prihaja. Zdi se, kot da je ustvarjen za umirjena angleška podeželja. Če ste že bili v Angliji in na njenem podeželju (London ne šteje), potem veste, kaj imam v mislih. Drugačnost, ki v prvem hipu prija, potem zmoti, nato pa ti po treznem razmisleku znova postane zanimiva. Podobno je z novim XE. V prvem trenutku nekateri detajli zmotijo, a ko se jih navadiš, ti postanejo všeč. Vsekakor pa je Jaguar XE dovolj drugačen, da se njegov voznik ne bo izgubil v povprečju 'prestižnih' nemških avtomobilov. Tudi to verjetno prija, tako kot čaj ob petih, in ne kava.

bese­di­lo: Sebastjan Plevnjak