Test: Jeep Avenger 1,2 GSE - Ugodneje pri Jeepu pač na gre!

Vedno mi gre malce na smeh, ko preberem besedilo in pogledam svojega spoštovanega soimenjaka v redakciji, ki predvsem na terenske avtomobile gleda s stališča resnega in zelo kritičnega uporabnika. Takega namreč, ki ve, zakaj potrebuje in kupuje terenca namesto limuzine. In se jezi ...

Seveda ga razumem, celo prav mu dam - ampak kaj, ko že nekaj časa velja, da če hočeš na trgu uspeti, potem mora biti vsaj oblika ta, ki namiguje, da gre za terenca.  Oziroma za veliko večino je že oblika dovolj, pa kak centimeter dodatnega prostora pod 'avtomobilskim' trebuhom. Še štirikolesni pogon je luksuz, ki v glavnem ni potreben, niti ga uporabniki ne potrebujejo, kaj šele zapora diferenciala, terenski prenos ... Še posebej pri modelih, ki že s svojimi dimenzijami kažejo, da so namenjeni za mesto in primestne (utrjene) poti, še najraje asfalt. In morda še lepo utrjen makadam. Morda kak robnik ... In to je to.

Avenger se ne pretvarja, da je - mestni otrok

Avenger spada natančno tja, v kategorijo mestnih športnih terencev, ki očarajo s svojo obliko in praktičnostjo kompaktnih dimenzij (naj spomnim - le 4,08 metra meri v dolžino in slaba dva v širino, z odprtimi ogledali). Tudi zato je bil najprej na voljo v baterijsko-električni verziji (izčrpen test pa si lahko preberete na tej povezavi). Sploh zunanjost so Jeepovi oblikovalci zganili z odliko - dovolj oglat in visok, z dovolj prepoznavnimi prečkami na hladilniku, da je po eni strani retro, po drugi pa sodoben, z jasnimi, ravnimi linijami, ki so odrekle mesto tradicionalnim okroglim žarometom (kot recimo v pol številke večjem Renegadu). Sem padel na njegov šarm? Malo že, priznam ... In tudi notranjost ni daleč od tega - udobni sedeži z dovolj nastavitvami, čokat volanski obroč, dobra preglednost navzven, izjemno uporabna polička pod desnim delom armaturne plošče (z gumiranim dnom) pa še velik predal v prednjem delu osrednje konzole. Hitro sem našel svoj skoraj idealni prostor, le za čuda sedež nima prilagodljivega ledvenega dela. In za moj okus pedalke (ja, vselej so tri, ker samodejnega menjalnika ni na voljo) malce preveč štrlijo v kabino.

Instrumentna plošča? Seveda je digitalizirana. Zaslon (10,25 palca) prikazuje vse pomembne podatke (s podlago z značilnimi kartografskimi izohipsami), ampak brez možnosti prilagajanja in priklica, recimo oblike klasičnih merilnikov. Škoda, ampak gre pač za stvar navade ...

Litrski trivaljnik in ročni menjalnik

Trivaljnik se oglasi z značilnim kovinsko hropečim zvokom, ki ga je jasno slišati v kabini. Okej, zvok ni njegova močna stran, toda prostorninsko skromen motorček je v kombinaciji z ročnim menjanikom predvsem prvak v prožnosti, takoj zatem, ko doseže glavna gred kakšnih 1500 ali 1600 vrtljajev, pa je tudi dovolj odziven. Naj vas navidezno skromna moč ne zavede - tale Jeep namreč na tehtnico suh prinese le dobrih 1100 kilogramov in zato se s prisilno polnjenim motorčkom res dobro ujameta. Če seveda ne pričakujete dramatičnih pospeškov ali norih startov izpred rdeče, ampak znotraj razumnih hitrostnih omejitev, bo Avenger brez težav sledil in celo narekoval ritem v prometu. In če je v nižjih vrtljajih presenetljivo odziven in odločen, predvsem pa navdušujoče prožen, ga nad 4000 vrtljaji začne hitro 'zmanjkovati'.

Ročni menjalnik je neka srednja vrednost - prav hiter ni, hodi so zmerno dolgi, ampak povsem razumna izbira glede na motorno moč in navor. Sicer pa prožnost motorja omogoča lenarjenje desne roke. In ja, seveda sem pomislil, da bi mu samodejnost kar dobro sedla ... Mogoče pa nekoč. Tudi tako je lahko kombinacija uporabna, s prijazno nizko porabo, ki je redko dosegla (v povprečju) sedem litrov.

Podvozje: preveč čvrstosti mu ne godi najbolj

Sicer ne vem, zakaj, ampak podvozje so navkljub prijazno dolgim hodom inženirji naredili nerazumno čvrsto - vsaj na tistih kratkih zaporednih prečnih grbinah, predvsem v mestu pri manjših hitrostih. Seveda je zato nagibanja nekaj manj, toda s tem Jeepom mi niti na misel ni prišlo, da bi se zaganjal v zavoje in iskal idealno linijo. Če bi inženirji bolj dosledno izkoristili ponujen hod vzmeti in blažilcev, bi bil lahko Avenger zelo udoben avtomobil. Še vedno ne govorim o potresavanju in udarjanju, toda ne dvomim, da ima njegovo podvozje več talenta za blaženje grbin, kot pa ga je pokazal. Je pa elegantno vijuganje po prazni regionalki zato seveda bolj sproščeno in natančno. Volanski mehanizem? Spet neka srednja vrednost, ki jo je treba vendarle ocenjevati s stališča osnovnega namena, torej vožnje v urbani (in priurbani) sredini, kjer odzivnost in natančnost zadovoljujeta, malce več komunikativnosti pa bi vendar prav prišlo v hitrejših zavojih (ki pa jih prav dosti res ne bo).

Preberite še:

Bo Avenger s to nadgradnjo postal pravi Jeep? To so novosti ameriškega malčka ...