TEST: Kia Sorento 2.2 TCi EX Limited 8 DCT – Zvezdni prah

Prva generacija tega velikega terenca je prišla na ceste leta 2002, od leta 2020 vozi po njih četrta, ki je bila v zadnjem času deležna že dveh osvežitvenih posegov.  Delo stilistov se še posebej opazi na sprednjem delu, ki je v celoti preoblikovan, najbolj pa izstopa s pokonci obrnjenimi žarometi, ki seveda osvetljujejo pot s pomočjo svetečih diod.

Odveč je poudarjati še temno masko hladilnika, masivna odbijača ali zadnje luči. Seveda pa je Sorento prevelik, da bi mu lahko oblikovalci zrisali tako ostre poteze, kot jih premore manjši Sportage, a vseeno ima dovolj prepoznavnih elementov z novim oblikovnim pečatom.

Prostorsko razkošje za potnike in tovor

Zunanja dolžina, s 4,81 metra  obeta precej prostorsko razkošno notranjost in v potniški kabini je res veliko prostora – tudi za tiste, ki jim je odrejeno sedenje na zadnji klopi. Sorento ima lahko sedem sedežev; kadar jih je pet, je v zadnjem delu še prepričljivo velik prtljažnik, katerega odpiranje opravi elektrificirani mehanizem.

S 616 osnovnimi litri prostora omogoča, da boste na počitnice lahko vzeli tudi tisto, česar v resnici ne potrebujete. No, domnevam, da bodo družinski člani drugačnega mnenja o nujnosti posameznih kosov prtljage, z zlaganjem vseh sedežev pa se Sorento spremeni v mali dostavnik, saj prostornina prtljažnika preseže dva kubična metra.

Kakorkoli že, vozniku in sopotniku na sprednjem desnem sedežu se godi dobro; sedeža sta udobna in izdatno nastavljiva, ponašata se z ogrevanjem in hlajenjem, a tudi višinsko nadpovprečno obdarjeni vozniki si lahko ustrezno prilagodijo položaj za vožnjo. Pa tudi ergonomija preostalih elementov je na res zgledni ravni.

Prijetno me je presenetila digitalizirana armaturna plošča z enotnim zaslonom za prikaz merilnikov in velikim osrednjim komunikacijskim zaslonom, na katerem kar mrgoli ikon za vključitev in nastavitve posameznih sistemov. Založenost z asistenčnimi sistemi je naravnost impresivna in nisem spregledal, da so materiali v notranjosti na visoki kakovostni ravni in da kakovosten zvočni sistem pričara prijetno ambientalno vzdušje.

Samozavestne vozne lastnosti

Glasba, ki jo ustvarja preizkušeni 2,2-litrski turbodizelski motor, je uglašena in umirjena. In čeprav Kia za Sorenta ponuja tudi priključni hibridni pogon v kombinaciji bencinskega štirivaljnika in elektromotorja, bi se vsekakor odločil za omenjenega dizla. Saj veste – uživajmo, dokler še lahko (dokler se ne uresniči zaveza evropskih modrecev za izgon termičnih motorjev). Ta motor s 148 kilovati (202 konjskimi močmi) je brez težav kos 1.852 kilogramov, kolikor prinese Sorento na tehtnico.

Turbodizel po potrebi vleče zmogljivo in zelo enakomerno –  krivulja navora vrh s 440 njutonmetri doseže že pri 1.750 vrtljajih in potem v ravnini vztraja vse do 2.750 vrtljajev. In osemstopenjski samodejni dvosklopčni menjalnik menjavo prestavnih razmerij opravlja uglajeno in tekoče.

Za svoje delo je motor v povprečju zahteval 7,4 litra plinskega olja na sto kilometrov, na merilnem krogu pa je navzgor z natanko litrom več odstopala predvsem avtocestna vožnja. Zajetna konstrukcija in velika teža seveda zahtevata svoj davek, vendar je motorno energijo mogoče s pridom izkoristiti za naglo pospeševanje in hitre manevre prehitevanja.

"Dobra vzgoja" tudi pri višjih hitrosti

Tudi pri veliki hitrosti Sorento naredi vtis »dobro vzgojenega« in samozavestnega avtomobila, za tolikšno težo (in terensko višino) se namreč zdi v ovinkih kar presenetljivo čvrst, vodljiv in agilen. In ne glede na čvrstost oziroma kompaktnost nastavitev podvozja v celoti še vedno dobro blaži veliko večino nepravilnosti na asfaltu. Ob dobri smerni stabilnosti se v dolgih in hitrih zavojih zazdi, da zadnji del rahlo sili navzven (seveda svoje mase ne more povsem zamaskirati), a še preden bi se zgodilo kaj nepredvidenega, v dogajanje nekje iz ozadja nevsiljivo poseže stabilnostna elektronika.

In Sorento ni samo salonski terenec, s štirikolesnim pogonom se tudi brez grobega podvozja, diferencialnih blokad ali reduktorja motornih vrtljajev kar dobro znajde na vaških kolovozih in na zmerno zahtevnih brezpotjih. Pogonska krmilna elektronika omogoča, da avtomobil precej ležerno obvlada strmino, prelomnice in površine s slabšim oprijemom. Med drugim so v pomoč vozni režimi za sneg, blato ali pesek, ki jih voznik po potrebi vključi z vrtljivim stikalom, seveda pa ne manjka elektronski pomočnik za terensko vožnjo navzdol, pri čemer voznikovim očem pomagajo vsestranske kamere. Skoraj bi bil greh, če bi Sorenta vozili samo po asfaltu, čeprav statistike govorijo prav v prid voznikom, ki za volan ne sedajo z blatnimi pohodniškimi čevlji.

Čeprav komu morda ni všeč, si upam trditi, da se Sorento z izklesano podobo, visoko ravnjo potniškega udobja in z vso tehnologijo, ki je potrebna za varno in dinamično vožnjo in tudi s ceno, postavlja na čelo tega velikostnega terenskega razreda.