Test: Kia Sportage 1.6 T-GDI 4WD GT-Line - Enak recept, a z nekaj več začimbami

Če je Sportage nekoč veljal predvsem za racionalno izbiro med srednje velikimi športnimi terenci, je predvsem v zadnji generaciji eden oblikovno najbolj samozavestnih avtomobilov v razredu. Tudi zato južnokorejski stilisti za zadnjo osvežitev niso bistveno spreminjali recepta, ampak so le dodali še nekaj začimb, ki so še dodatno prispevale k prepoznavnosti.

Zunanja agresivnost in notranja eleganca

Najbolj izrazit je še vedno sprednji del s široko masko hladilnika in izstopajočimi žarometi v obliki bumeranga. Celota kljub agresivnosti deluje skladno, nekaj ostrine pri paketu GT Line dodajajo še črni elementi, nekoliko drugače oblikovani odbijači in 19-palčna platišča. Zadnji del je nekoliko bolj umirjen, a zaradi oblike svetlobnih teles s svetilnimi diodami, nikakor ne dolgočasen.

Sportage je s 4,54 metra dolžine po velikosti nekje v razrednem povprečju, zaradi visokih bokov in navidezne velike širine pa pri marsikomu ustvarja vtis, da gre za večji avtomobil. Zunanja drznost se v notranjosti ne odraža, ambient je namreč bolj usmerjen k eleganci, tako po obliki posameznih elementov kot s kakovostjo notranjih materialov.

Uporabniško prijazna digitalizacija

Povsem razumljivo je, da se notranji arhitekti niso mogli izogniti digitalizaciji voznikovega delovnega prostora. Koncept instrumentarija in komunikacijskega sistema, ki sta razdeljena v dva povezana 12,3 palčna zaslona, ni povsem nova domislica, še vedno pa velja za zelo moderno.

Preglednosti in grafiki bi lahko pripisal precej visoko oceno, pohvale pa si  snovalci zaslužijo tudi zato, ker so pod osrednjim zaslonom pustili še pas stikal za nastavitev klimatske naprave in medijskih vsebin. Stkala sicer niso mehanska, vendar so kljub digitalnosti uporabniško prijaznejša kot ikone na zaslonih na dotik.  

Z nivojem opreme  GT-Line si voznik in potniki lahko obetajo ambient s črnim usnjem in okrasnimi šivi na sedežih, športni volan in še nekaj podrobnosti.  Materiali so večinoma kakovostni, še posebej na delih, ki jih voznik pogosto dotika, kakšno pripombo si zasluži le plastika na armaturni plošči in oblogah vrat.

Prostornost po družinskih merah

S prostornostjo v tem avtomobilu ni večjih težav. Spredaj se sedi udobno, prilagajanje  položaja vozniškega sedeža in nastavitev volanskega obroča ni zahtevna in tudi za višinski bolj obdarjene voznike je prostora dovolj. Tudi potnikom, ki jim je dodeljena odmerjen dokaj radodarno.

Nenazadnje Sportage svojo družinsko usmerjenost dokazuje tudi s prtljažnikom, ki v osnovi meri 587 litrov, kar je na zgornjem robu tega povprečja, s 1.776 litri pri zloženi deljivi zadnji klopi pa je v tem avtomobilu mogoče prevažati tudi kakšen zahtevnejši tovor.

In ker gre za najvišji nivo opreme se prtljažna vrat odpirajo s pomočjo elektrike, kar seveda še olajšuje vsakdanje življenje.

Uglajen, vendar tudi nezmeren

Tudi življenje z 1,6-litrskim bencinskim motorjem, ki ima pomoč turbinskega polnilnika, je razmeroma prijetno. Ta štirivaljnik razvije 133 kilovatov (180 KM), vendar vso svojo moč sprosti šele pri razmeroma visokih 6.000 vrtljajih, medtem ko je 265 Nm navora v celoti na voljo že pri 1.500 in potem v ravni črti vztraja vse do 4,500 vrtljajev.

Motor deluje uglajeno, njegove zmogljivosti pa omogočajo pospešek z mesta do 100 kilometrov na uro v 9 sekundah. To seveda ni izjemen dosežek, vendar povsem primeren za družinskega športnega terenca, ki doseže najvišjo hitrost 203 kilometre na uro.

Motor je povezan s samodejnim dvosklopčnim menjalnikom, prek katerega se navor porazdeli na vsa štiri kolesa, če je to potrebno. Žal sedemstopenjska menjalniška avtomatika ne zmore dovolj agilno slediti motorni energiji in čeprav svoje delo opravlja gladko in brez motečih sunkov, njegovi elektronski možgani občasno »zaspijo«, zaradi česar se motor zažene v višje vrtljaje kot je potrebno. In posledica je tudi razmeroma visoka poraba bencina, ki se je na našem preizkusu v povprečju ustavila pri 8,9 litra.

Brez športnega predznaka

Tudi z obnašanjem podvozja Sportage opozarja voznika, da ni športni avtomobil, čeprav ima športnost v svojem imenu in jo ponazarja tudi z agresivno oblikovani elementi na zunanjosti. Čeprav tudi oznaka GT-Line namiguje na športnost, je Sportage v prvi vrsti še vedno udoben potovalnik. Podvozje dobro filtrira neravnine, kar pride do izraza predvsem na slabših cestah. V ovinkih ostaja stabilen, a vozniku jasno sporoča, da ni namenjen dirkaškim ambicijam. Volan je natančen, vendar precej lahkoten in voznikove roke ne dobijo povsem natančnih informacij o stiku koles in vozne podlage, zato občutek povezanosti s cesto ni posebej izrazit.

Pri vožnji pa avtocesti se Sportage pokaže v dobri luči, kabina je dobro zvočno izolirana in potovanje je lahko mirno in sproščeno. Poleg tega je avtomobil dobro založen s sodobnimi tehnološkimi sistemi za varnejšo in udobnejšo vožnjo, sem spadajo prilagodljivi regulator hitrosti, pomoč pri ohranjanju voznega pasu in sistem nazora mrtvih kotov, ki s kamerami posreduje sliko na instrumentarij pred voznikovimi očmi.

Kia Sportage  zelo celovit avtomobil in dozorel avtomobil. Morda ni najbolj vozniško navdušujoč športni terenec v razredu, vendar prepriča z udobjem, prostornostjo in bogato opremo. Vendar se zdi, da je samozavest nekoliko preveč vplivala na cenovno umestitev. Z najmočnejšim motorjem, štirikolesnim pogonom in najbogatejšim nivojem opreme se namreč cena povzpne skoraj do 45 tisočakov, kar pomeni, da je precej zasoljena. Obstaja pa tudi rešitev v obliki manj opremljen in motorno šibkejše izvedbe s prednjim pogonom, ki jo je mogoče dobiti za vsaj 15 tisočakov manj.