Test: Lexus NX 300h F-Sport

Vendar je prepričanje zmotno. Lexus sicer je premijska znamka in je tudi odločneje dražja od Toyote, kljub temu pa je v primerjavi s konkurenti na enaki ravni mestoma celo cenejša. Enako velja za NX. Ljudje na cesti ga opazijo, ob parkiranem se ustavijo in ga ogledujejo. Ko tako z nekaterimi spregovoriš besedo o avtu, vedno sklenejo, da je lep in dober, ampak da tak stane zelo veliko. Zanimivo je bilo, da sta se nad Lexusom navduševala tudi dva lastnika prestižnih križancev znamke BMW, kar bi si Japonci zagotovo šteli v čast.

In kaj je tako posebnega? Tudi NX se ponaša s precej 'odbitim' oblikovnim slogom, in to dobesedno, saj so linije ostre, enako tudi robovi malodane na vseh koncih karoserije. Prednji del zaznamuje velika maska, oblikovno sovpadajo tudi žarometa ter agresivni in zajetni odbijač. Kot se za premijsko znamko spodobi, so dnevne LED-luči serijske, prav tako so bile pri testnem avtomobilu na račun opreme Sport F diodne tudi zasenčene in dolge luči. Ob zavijanju v ovinek dodatno cesto osvetlijo še meglenke, ki so nameščene povsem v skrajna robova prednjega blatnika.

NX tudi od strani ni pust. Stranska okna so majhna (čeprav v notranjosti tega ni zaznati), mogoče so malce preveliki izrezi za kolesa na blatnikih, je pa zato mogoče na NX natakniti še večja kolesa, kot so serijska. Če so prednja vrata dokaj gladka, so zadnja zarezana z oblikovnimi linijami tako na spodnjem kot zgornjem delu, vse pa se jasno prenese na zadek avtomobila. Zadnjega zaznamujejo velike in izbočene luči, za križanca precej položna (in razmeroma majhna) šipa ter lično in v nasprotju s celotnim avtomobilom oblikovno precej enostaven zadnji odbijač.

Čistokrvni Japonec je Lexus NX v notranjosti. Sicer (tudi na račun boljše opreme) ni plastičen kot nekateri japonski predstavniki, je pa na sredinski konzoli in okrog volanskega obroča ter med sedeži še vedno (pre)veliko gumbov in različnih stikal. Vendar se voznik nanje hitro privadi in vsaj tisti, ki jih med vožnjo večkrat potrebujemo, se zdijo precej logično postavljeni. Novi NX za rokovanje z osrednjim zaslonom in posledično z večino funkcij in sistemi nima več nekakšne kopije računalniške miške, ampak je pri dražjih različicah (in opremah) zdaj na voljo podlaga, po kateri 'pišemo' s prstom, pri drugih (tudi v testnem avtomobilu) pa je vrtljiv gumb. Če smo pošteni, je to pravzaprav najboljša izbira. Z vrtenjem levo oziroma desno se pomikamo po menijih, potrjujemo s pritiskom, lahko pa celotni gumb za preskok menija potisnemo v levo ali desno stran.

Klasična in odlično delujoča rešitev. Malce zmoti osrednji zaslon, za katerega se zdi, da so ga naknadno namestili na armaturno ploščo. Torej ni vgrajen v sredinsko konzolo, ampak so mu namenili mesto povsem na vrhu in daje vtis nekakšne dodatne tablice v avtomobilu. Se pa nanj dobro vidi, je pregleden in črke dovolj velike. Sedenje je v slogu Lexusa, torej prej bolj športno kot francosko udobno. Čeprav se zdi, da so sedeži majhni, so dobri in zagotavljajo tudi dovolj bočnega oprijema. Zadovoljivo prostorna sta tudi zadnja klop in lepo obdelan prtljažni prostor, ki v osnovi ponuja 555 litrov prostornine, ga pa s samodejnim (električno pomičnim) zlaganjem naslonjal zadnjih sedežev v povsem ravno dno brez težav povečamo na 1.600 litrov. Tako kot Toyota tudi Lexus postaja vse bolj prepoznaven po hibridnih pogonih in takšen je tudi v novem NX.

Združuje 2,5-litrski štirivaljni bencinski motor in elektromotor, ki sta neposredno povezana s samodejnim neskončnostopenjskim menjalnikom, če pa je avto opremljen s štirikolesnim pogonom (testni avto), sta nad zadnjo os nameščena dodatna ele­ktromotorja z močjo 50 kilovatov. Vendar ne vplivata na sistemsko moč, ki je ne glede na število elektromotorjev vedno 147 kilovatov oziroma 197 'konj'. Moči je dovolj, kljub temu NX ni dirkalnik, na kar nakazuje tudi njegova največja hitrost, ki je za tako velik avto skromnih 180 kilometrov na uro. Podobno kot v Toyotinih hibridnih modelih tudi v NX merilnik hitrosti dela nekoliko po svoje oziroma kaže precej večjo hitrost, kot se v resnici peljemo. Tudi zaradi tega je takšen hibrid še bolj varčen, saj denimo normni krog opravljamo z vožnjo po cestnoprometnih omejitvah, in če upoštevamo laganje merilnika hitrosti, smo večino poti prevozili od pet do deset kilometrov na uro počasneje, kot bi jo sicer.

Tudi med običajno vožnjo motorjem, predvsem pa menjalniku, ne diši športno priganjanje in tako je najmanj stresna udobna in umirjena vožnja, ki pa seveda ni nujno počasna. Pomoč zadnjih dveh elektromotorjev je hipna, kljub temu NX ne ljubi hitrih in zaprtih ovinkov, še posebno na mokri podlagi ne. Varnostni sistemi so morda celo preveč hitro na preži, zato v trenutku preprečijo kakršnokoli pretiravanje. Poleg sistemov, ki nadzorujejo vožnjo, je NX opremljen še s številnimi sistemi, ki pripomorejo k varnosti in udobju.

Izpostaviti velja: sistem za preprečitev trka Pre-Crash Safety (PCS), aktivni tempomat (ACC), ki se za zasledovanim avtomobilom zna tudi ustaviti in ob spodbudnem pritisku na plin tudi samodejno spelje, sistem za vzdrževanje vozne smeri (LKA), sistem za nadzor mrtvega kota (BSM), skupaj s kamero v zadku vozila pa je vozniku na voljo tudi pomoč v obliki 360-stopinjskega nadzora nad prostorom okoli avtomobila, ki seveda najbolj pomaga pri vzvratni vožnji. Lexus NX resda ni popolni naslednik večjega križanca RX, je pa pred njim zagotovo svetla prihodnost. Sploh ker v zadnjem času vse več kupcev poseže po manjšem avtomobilu, za katerega si želijo, da ponuja veliko in je dobro opremljen. NX tem zahtevam brez težav ustreže.

bese­di­lo: Sebastjan Plevnjak