Je to najboljši štirikolesni sopotnik za aktivne družine?

Mercedes-Benz razreda T ni povsem nov avtomobil, nastal je namreč na osnovi obrtniško naravnanega Citana, ki je v tesnem sorodstvu z novo generacijo Renaultovega Kangooja. Vsekakor pa so morali inženirji in dizajnerji v Stuttgartu pokazati dobršno mero znanja in iznajdljivosti, da so uspeli zamegliti dostavniško podobo in tudi podobnost s francoskim izvirnikom. Približno tako, kot bi moral vrhunski kuhar v imenitni restavraciji pričarati odlično kosilo iz zamrznjenih morskih sadežev in zelenjave iz bližnje trgovine namesto iz svežih jadranskih lignjev in biološko pridelane blitve.

Podoba konceptnega avtomobila je sicer obetala nekoliko več, toda tudi serijski T skuša opazovalca prepričati, da je eleganten. Z nekaterimi oblikovnimi podrobnostmi, na primer z žarometi, sprednjo masko, zadnjimi lučmi in velikim steklom v prtljažnih vratih, spominja na razred V. Potem je tu še nekaj elementov, ki jim običajno rečem kar sladkorčki, na primer vzdolžne letve na strehi, ki jih je mogoče v nekaj minutah spremeniti v prtljažne prečke ali pa svetilne diode v žarometih, ki so v tem avtomobilskem razredu še vedno bolj redkost kot del serijske ali vsaj doplačilne opreme.

No, pri tovrstnih avtomobilih velja prostornost in uporabnost postaviti pred vse drugo. Prostornina prtljažnika z osnovnimi 517 litri me niti ni presenetila, saj ustreza pričakovanjem tistih, ki tovorijo družinsko prtljago, športno opremo ali kakšen drug predmet, ki presega standardne mere.

Preberite še: Zavorni bobni: zakaj se avtomobilska industrija (domnevno) vrača v preteklost?

Natovarjanje znatno olajša nizek nakladalni prag, zato si s težjimi predmeti ne boste krivili hrbtenice in pri zloženih zadnjih sedežih gre v prtljažnik tudi kakšno gorsko kolo, ki so mu namenjena posebna pritrdišča. Če ni treba zadaj prevažati treh potnikov, lahko Mercedes-Benzov velikoprostorec pogoltne skoraj 2,4 kubičnega metra prtljage ali tovora.

Nekoliko me je zmotilo, da velika (in težka) prtljažna vrata nimajo elektrificiranega mehanizma, ki bi bil v veliko pomoč predvsem lepšemu delu skupine uporabnikov, tako pa kar slišim mamice s kopico otrok in priletne gospodinje, ki potihoma godrnjajo vsakokrat, ko je treba opraviti težaško odpiranje in še bolj zapiranje. Brez pomoči elektrike so tudi bočna drsna vrata, ki odpirajo dostop do zadnjih sedežev. Tukaj je udobja nekoliko manj, kot obeta prostornost potniške kabine, kajti sedeži so nameščeni razmeroma visoko.

Rezultati francosko-nemškega sodelovanja so vidni tudi pod motornim pokrovom, kjer se je v testnem avtomobilu vrtel 1,5-litrski dizelski štirivaljnik iz Renaultovega nabora oziroma, če se vrnem v Mercedesovo ozvezdje, iz modela Citan. Ta pogonski stroj s 85 kilovati (115 »konji«) se morda na papirju zdi nekoliko šibek za tako težak avtomobil, vendar v veliki večini suvereno opravlja svoje delo; nekoliko ga upehajo le daljši klanci pri polni težnostni obremenitvi.

Motor zgledno sodeluje s sedemstopenjskim samodejnim dvosklopčnim menjalnikom, ki je prav tako Renaultova stvaritev, vendar z nemškim inženiringom spremenjeno programsko opremo. Zato je njegovo gladko delovanje brez zoprnega zaganjanja pri speljevanju bolj podobno menjalnikom v osebnih avtomobilih s trikrako zvezdo. Tudi ekonomika je za to vrsto avtomobila kar ustrezna; na našem merilnem krogu je povprečje naneslo natanko šest litrov in pol plinskega olja na sto kilometrov, seveda pa so okoli te številke nihanja navzgor in navzdol, primerno dejavnikom, ki vplivajo na porabo.

Podvozje je razmeroma mehkobno; pri počasni vožnji po grbinastih podeželskih cestah nisem čutil grobih udarcev, v ovinkih je avtomobil stabilen in brez izrazitih nihanj karoserije, pri večjih hitrostih piš vetra postane neprijeten, a to je »naravna« posledica velikih stranskih površin karoserije.

Armaturna plošča in notranjost sta v osnovi pretežno povzeti po modelu Citan, novi pa so materiali in oblazinjenje; kjer je bila prej le trda črna plastika, je zdaj nekoliko mehkejša in prijetnejša. Tudi sedeži so bistveno udobnejši, vendar brez izrazitega bočnega oprijema in z nekoliko prekratkim sedalnim delom. Med samoumevno opremo spada tudi komunikacijski sistem z nič kaj prestižnim sedempalčnim zaslonom na dotik in vsemi znanimi spletnimi funkcijami, ki jih poznamo iz osebnih modelov.

Obstaja tudi nekaj motečih podrobnosti, denimo dve drsni stikali na volanu, ki zahtevata precej privajanja, ali pa predirljiv pisk za zaznavanje vozil v mrtvem kotu, medtem ko asistenčni sistem za nenamerno zapustitev voznega pasu deluje z razmeroma nežnim potegom volana.

Glede cenovne umeščenosti je Mercedes-Benz T precej poravnan s tekmeci, ki jih ni prav veliko. Poleg »bratskega« Kangooja, ki ga na slovenske ceste sploh ne bo, so tu še Volkswagnov Caddy in četverčki koncerna Stellantis s pridruženo Toyoto. Nobeden pa nima trikrake zvezde.