Kaj bi John Cooper porekel na električnega Minija?

Ampak kolesja avtomobilske industrije, ki se vrti v smeri elektrike, ni več mogoče ustaviti, zato tudi Miniju oziroma bavarskim lastnikom ne preostane drugega kot bolj ali manj molčeče spremljanje pogroma nad motorji z notranjim zgorevanjem in visokoletečih floskul o brezogljični družbi. No, in zato že nekaj časa obstaja Mini z električnim pogonskim strojem. Za tiste, ki se jim zdi nemoralno obremenjevati ozračje s toplogrednimi plini, ali pa te, ki mislijo, da se bodo z elektriko vozili bistveno ceneje kot z bencinom.

Pri električnem Miniju so se mi na hitro vtisnile v spomin nekatere lastnosti, ki bi jih lahko spregledal zgolj po pomoti ali pa – če bi bil popolni avtomobilski analfabet. To so živahne vozne lastnosti v slogu gokarta, značilna in očitno brezčasna zunanja oblika, utesnjena športna notranjost z igrivim digitaliziranim instrumentarijem in kratek doseg s povsem napolnjeno baterijo. No, če se osredotočim zgolj na pospeške, moram pošteno priznati, da me električni malček ni pustil hladnega in da je 7,3 sekunde za doseg hitrosti 100 kilometrov na uro čas, nad katerim ne bi mrščil obrvi niti prej omenjeni Cooper. In tolikšno živahnost producira električni motor, ki razvije spoštljivih 135 kilovatov moči (184 »konjev«) in razkošnih 270 njutonmetrov navora, ki je na voljo že v začetku pospeševanja.

Podvozje vozniku dovoljuje dobršno mero agilnosti, celo norčavosti v ovinkih, kjer sem sicer začutil rahlo nemirnost sprednjega dela, vendar je krmiljenje tako natančno in s toliko informacijami, da so hitrosti lahko res velike, čeprav je električni Mini občutno težji in z baterijo v dnu zadnjega dela nekoliko višji od običajnega modela s tremi vrati. Kot pri vseh sodobnih električnih avtomobilih se je tudi tukaj treba navaditi še na drugačen način zaviranja, kajti uporaba zavornega pedala sploh ni nujna – razen v kočljivih situacijah, ki jih povzroči voznik ali se zgodijo po naključju.

Preberite še: Se tudi temu izjemnemu avtomobilu izteka njegov čas?

Avtomobil je namreč sposoben zavirati sam, in sicer z obračanjem potiska, kot bi rekli v letalskem žargonu. V tem procesu se elektromotor prelevi v generator in nakopičeno zavorno (kinetično) energijo pretvori v električno. Izbira je sicer omejena le na dve stopnji rekuperacije: minimalno, pri kateri se nam zdi, kakor da vozimo v prostem teku, in maksimalno, pri kateri se poraja občutek vožnje z rahlo zategnjeno ročno zavoro; avtomobil po umiku noge s pedala za plin namreč že po nekaj metrih obstane.

Čeprav je Mini Cooper SE zelo zabaven med vožnjo, pa občutek sladkega življenja hitro razblini njegov zelo kratek doseg, ki zastavlja vprašanje o primernosti za vsakodnevno uporabo. Tu se malček, ki si je baterijo izposodil pri zdajšnjem BMW i3, ne izkaže najbolje – niti v vožnjah po cestah malo izven mestnih središč, še manj na daljših relacijah. Baterija namreč v sebi lahko shrani le 32,6 kilovatne ure električne energije. In če se mi povprečna poraba 20,6 kilovatne ure na 100 kilometrov na našem merilnem krogu ni zdela ne vem kako velika, sem brez kalkulatorja uvidel, da se tudi počasi ne pride daleč.

Oziroma – da bi s striktno varčevalnim načinom vožnje in z nekaj pomoči v obliki ugodnejše konfiguracije ceste in prijaznih vremenskih razmer morda lahko prevozil okoli 210 kilometrov. V bolj realnem svetu je ta številka za vsaj desetino nižja. V najboljšem, idealnem primeru zmogljivost baterije na testni napravi zadošča za 270 kilometrov. Postopek polnjenja je (vsaj v teoriji) razmeroma hiter, kar je ena redkih prednosti majhne baterije. Na polnilni postaji z močjo 50 kilovatov naj bi se do 80 odstotkov napolnila v 35 minutah in v celoti v manj kot poldrugi uri, na stenski omarici pa je čas polnjenja dobre tri ure.

Vse drugo je (skoraj) tako, kot je bilo v trivratnem Miniju že doslej. Potniška kabina daje vtis natančne izdelave, večina površin je obložena z mehkimi materiali, zato ni slišati nadležnega škripanja in ropota. Za voznika in sovoznika na sprednjem sedežu je prostora na pretek (vključno z razmikom med glavo in streho), seveda pa je sedežni položaj precej nizek in kobacanje iz avtomobila je za manj gibčne že skorajda podvig. Sprednja sedeža sta udobna z dovoljšno mero tistega športno utesnjenega občutka, za ustrezno namestitev za volanom tudi ni potreben kakšen poseben trud.

Tudi upravljanje novega komunikacijskega sistema je s stikalom na sredinskem grebenu, z navideznimi stikali na zaslonu in z mehanskimi na volanu razmeroma enostavno. Velik okrogel merilnik je sicer poklon zgodovini, zahteva pa nekaj prilagajanja. Seveda se je treba sprijazniti, da je na zadnji klopi komaj kaj prostora za noge, da ni na voljo veliko odlagalnih mest in da je prtljažnik minimalističen.

In ne nazadnje je treba Minija z električnim pogonom postaviti v okvir bližnjih tekmecev. Po večini parametrov se lahko najbolje primerja s Fiatom 500, kajti oba imata status ikone, oba nagovarjata skoraj enako ciljno skupino, blizu pa sta si tudi cenovno. O simpatičnosti pa naj presojajo oči in čustva.