Test: Mini Countryman C Favoured Trim - Gospod v podeželskih škornjih

Countryman se je v podobi prve generacije na cestah pojavil leta 2010 z željo, da bi postal zanimiv za tiste, ki so iskali prostoren in zmogljiv avtomobil z nekonfekcijsko estetiko in z ohranjeno filozofijo znamke Mini. Prodajni uspeh je bil naravnost izjemen in zato se je zlahka uvrstil na spisek modelov, ki so bili predvideni za nadaljevanje poti.

Zrel za prestižno druščino

Nobeno presenečenje ni, da je tudi zdajšnja tretja generacija ukrojena v Minijevi oblikovni filozofiji, razlika je le v tem, da Countryman ni več le »napihnjena« izvedba originala, ampak samostojen model s svojim karakterjem. Zato se v posameznih podrobnostih tudi razlikuje od drugih družinskih članov, naj omenim samo žaromete, masko hladilnika in zadnje luči.

In, kar je najbolj očitno, Countryman je zdaj na pogled resnično velik avtomobil,  kar je podkrepljeno tudi z merami, v dolžino ga je namreč kar 4,44 metra, prirastek v primerjavi s predhodnikom pa je 13 centimetrov. To so že dimenzije pravega družinskega križanca, ki se lahko postavi ob bok BMW-jevega X1, od katerega ima sposojeno osnovo ali pa nemara celo zvezdniškega Mercedes-Benza GLA in ne nazadnje bolj ljudskega Nissanu Qashqaiju.

Velikost in prostornost

Tudi medosna razdalja, ki je raztegnjena na 2,67 metra, govori o tem, da je Countrman razmeroma velik in temu primerno prostoren avtomobil. Potniška kabina ob prostornosti ponuja obilo zračnosti, za prijetno počutje pa so zaslužni tudi kakovostni materiali. Spredaj si voznik in sopotnik na desnem sedežu lahko obetata prostorsko razkošje in dobro sedenje, medtem, ko je zadaj prostora nekaj manj, a daleč od tega, da bi se potniki na zadnji klopi, ki je tudi vzdolžno pomična, počutili utesnjeno. Tudi s prostornino prtljažnika, ki v osnovi sprejme 450 litrov, se Countryman lahko kosa z razrednimi tekmeci in dokazuje svojo družinsko naravnanost.

Precej drugače kot v večini avtomobilov pa je sedenje za volanom. Osrednji element voznikovega delovnega mesta je namreč velik okrogel informacijsko komunikacijski zaslon, ki predstavlja glavno vez med avtomobiloma in voznikom. Premer zaslona je zajetnih 24 centimetrov in je sodoben nadomestek sredinskega merilnika hitrosti, ki je bil še ne tako dolgo nazaj značilen del notranjosti Minijevih avtomobilov.

Digitalizacija z navdihom tradicije

Okrogli zaslon se ponaša z odlično grafiko in številnimi koristnimi podatki, tudi z navigacijo z aktualnimi informacijami v aktualnem času kot so morebitne ovire in dela na cesti, bližina bencinskih črpalk in vremenski podatki na ciljni lokaciji. Težava za voznike, ki niso najbolj vešči upravljanja digitalnega instrumentarij je razmeroma zapleten dostop do številnih funkcij skozi izbirnike, kar odvrača voznikove oči od pogleda na cesto. Poleg tega so nekatere ikone na zaslonu tako majhne, da zahtevajo skoraj filigransko natančnost prstov. Voznik ima na voljo tudi nekaj mehanskih stikal – za upravljanje menjalnika, za izbiro enega od  treh voznih načinov, za svetlobno prilagoditev notranjega okolja in ključu podobno stikalo za zagon motorja.

Osnovni pogonski stroj pod motornim pokrovom Countrymana je 1,5-litrski bencinski trivaljnik s prisilnim vpihovanjem zraka. Motor, ki je sposojen iz BMW-jevih modelov X1 in X2, od sebe oddaja razmeroma prijazen zvok brez pogosto značilnega trivaljniškega hreščanja, je s 125 kilovati (170 KM) dovolj zmogljiv za dinamično razpoložene voznike. Vendar ne ponuja brutalne športnosti, ampak zadovoljivo pospeševanje in končno hitrost Navorna krivulja svoj vrh 280 Nm doseže že pri relativno nizkih 1.500 vrtljajih in potem na tej ravni vztraja vse do 4.000 vrtljajev v minuti.

Vozna dinamika ni pod vprašajem

Motor se dobro sporazumeva s sedemstopensjkim dvosklopčnim samodejnim menjalnikom, ki prestavlja gladko in brez obotavljanja; no, tako je vsaj med tekočo vožnjo, pri speljevanju z mesta ali pospeševanju pri majhnih hit4ostih pa sem imel občutek, da se menjalniška avtomatika nekoliko preveč obotavlja, zato lahko pride do zamikov, občasno pa tudi do zaznavnih sunkov. Po drugi strani je treba motorju priznati, da je razmeroma varčen, s povprečno porabo 6,9 litra na merilnem krogu je le za dobrega pol litra na 100 kilometrov bolj žejen kot obljublja proizvajalec.

Vozno udobje ni vprašljivo, čeprav se na trenutke odzivanje podvozja na cestne grbine dozdeva nekoliko preveč čvrsto. A tega ne kaže vknjižiti pod zamere, saj po drugi strani voznik lahko iz vozne dinamike izvleče tudi kaj več, na primer pristen vozniški užitek pri ovinkarjenju na zavitih in prometno redkih podeželskih cestah. Vodljivost si zasluži oceno odlično in enako velja tudi za zavore.

Mini Countryman je torej avtomobil za tiste, ki iščejo nekaj drugačnega kot je sivo povprečje. To seveda pomeni, da so pripravljeni za takšen štirikolesnik odšteti nekaj več, oziroma, da osnovna cena, ki je že tako precej zasoljena, z nalaganjem opreme kar krepko odskoči navzgor.