Test: Opel Astra Sport Tourer 1,2 GS - Najboljša Astra?

Ja, tako je. Bolj uradno takim karoserijskim različicam rečemo kombijevska verzija, toda saj veste - tako kot se še nekaj časa ne bomo mogli otresti označevanja moči s konji (če zdaj tole bere kak oster inšpektor, sem že v težavah ...), tako bo verjetno oznaka karavan ostala zasidrana v pojmovanju Slovencev za podaljšan in prostoren avtomobilski zadek z velikimi petimi prtljažnimi vrati še  vrsto let.

Karavan torej. Aja, oprostite - Sport Tourer torej. O osnovni Astri smo že marsikaj zapisali in tudi daljši test si lahko preberete na tej povezavi. Osnovne misli bi kar delil z Janošem, ki je nekaj dni preživel z Astro. Uporaben, prostoren in predvsem udoben avtomobil, s samosvojo in povsem digitalizirano notranjostjo. Ki je še vedno na voljo s kar nekaj pogonskimi sistemi - tudi z dizlom, če bi si to zaželeli. In kot priključni hibrid, če ste malce bolj okoljsko zavzeti.

Ali pa če hrepenite po trenutno najbolj športni oznaki, ki je zdaj v (prisilnem) mirovanju in smo jo poznali pod oznako GSi. Ker je zdaj to GSE ... E je za ... Seveda, za elektriko. Kombinacija e-stroja in motorja z notranjim zgorevanjem pa ponuja tudi največ zmogljivosti v paleti Astre (več o tem morda kdaj drugič, tule pa nekaj več o GSE). Ja, tudi v karavanski ... hudiča - v sporttourerski izvedbi jo dobite!

ST je precej daljši od petvratne verzije

Elegantno podaljšana in blago padajoča strešna linija se zaključi na odrezanih petih vratih in zaradi te optične značilnosti se mi je tale Astra vseskozi zdela še daljša, kot je v resnici. S 464,2 centimetra dolžine je opazno daljša od petvratnika (skoraj 27 cm), po drugi strani pa je Astra odločno prekinila tradicijo instantne rasti vsakega novega modela, saj je novinec od predhodnika kakšnih 6 cm krajši.

Želite še nekaj preigravanja s številkami? Osebno se mi zdi ključnega pomena, da so inženirji podaljšali tudi medosno razdaljo (kar 7 cm) in s tem ohranili smiselne proporce avtomobila, s tem pa sta seveda pridobila tako smerna stabilnost kot udobje med vožnjo. Skoraj do C-stebrička so sicer karoserijske poteze identične in lahko prepoznavne, šele potem se streha podaljša, za pikolovce pa je treba še reči, da je strešna linija tudi centimeter višja od petvratnika. 

Praktičen in zgledno urejen prtljažnik

In tako je vsa receptura za uporaben in prostoren prtljažnik že tukaj - pri Oplu pravijo, da je mogoče vanj stlačiti za dobrih 600 litrov prtljage (ko sem že pri številkah: 175 več od petvratne verzije), kar je v tem razredu resda omembe vredno, tudi v 'podrazredu' karavanov (no, pri modelu PHEV je prostora neka manj).  In bistvo pri tem modelu je, da razen pri družinskih izletih prtljage prav zares ni treba tlačiti ...

Osebno pa se mi zdi zelo praktično in predvsem do uporabnika prijazno tudi, da je nakladalni rob udobno nizek, vrata pa se odpirajo izredno visoko in 'zarežejo' tudi globoko v streho, tako da je dostop do prtljažnika res enostaven. Pa tudi z obdelavo in notranjo ureditvijo so si dali dela - navojni rolo je mogoče enostavno spraviti v dno prtljažnika. Tu je še dvojno dno, podiranje naslonjal sedežev kar z zadnje strani s prožili ... In nasloni se lahko podrejo v najbolj uporabni kombinaciji 40 : 20 : 40. Potnika zadaj torej udobno sedita - vsak na svojem sedežu, tudi že prevažate smuči za štiri osebe.

Je pa res - ker so dodatni centimetri dodali tudi nekaj mase (50 kg), je navkljub prostornini nosilnost nekaj manjša. Kljub temu pa - skoraj 480 kg pomeni takole preko palca - pet oseb in še dobrih 100 kilogramov obremenitve v prtljažniku! Če to ni dovolj ...

Sedeži AGR  so resnična dodana vrednost

Zadnjica še vedno pade dokaj nizko v sedež, kar mi je všeč. Tudi ali pa predvsem zato, ker gre v testnem primeru za AGR-sedeže, ki so deklarirani kot hrbtu posebej prijazni, in to je zagotovo investicija (750 evrov, s tem dobite povsem električni pomik), vredna vašega zdravja. Sedeži so res odlična kombinacija udobja in oprijema. In potem je seveda tudi zgledna ergonomija mnogo laže dosegljiva. Okej, popolna digitalizacija je tisti del, kjer me niso čisto dobili na svojo stran. Niti ne zato, ker gre za digitalne merilnike, ki so zdaj že standard, ampak zato, ker so res nekoliko samosvoji in niso prilagodljivi. Pri Oplu so mi ob tem pomisleku povedali, da so želeli tudi s tem pokazati odločen odmik od preteklosti.  Saj ne, da jim kaj resnega manjka, razporeditev podatkov je pač samosvoja in zgolj digitalna. Stvar navade pač ...  Bolj navduši praktičnost odlagalnih prostorov in prostorčkov v osrednji konzoli pa pokrit predalček, vrsta ličnih in preglednih stikal pod osrednjim zaslonom ...

Motor? Trivaljnik ... torej zmerna sredina

O pogonih nič novega. Močnejši bencinski trivaljnik pomeni 96 kilovatov največje moči, ampak ta motor(ček) poznamo in poznate iz praktično vseh Stellantisovih modelov. Ne, ne, nič ni narobe z njim. Dolgohodni trivaljnik je poosebljena prožnost in uporaben že precej pod 2000 vrtljaji - z značilnim in slišnim kovinskim hropenjem, nekaj odločnosti hitro nad 2500 in upiranju vrtenja v višje vrtljaje. Neke izjemne dinamike motorja tudi ne pričakujte. Ampak saj tega menda ja niste iskali pri Astri ST? Zato sem prepričan sem, da vam bo tudi tako v osmih desetinah moč in navor povsem dovolj - sploh če se malo poigrate z voznimi programi, kjer Sport doda malo več ostrine in hipne odzivnosti, obenem pa tudi vrtenje v višje vrtljaje, kar je mogoče prekiniti z ročnim pretikanjem navzgor.

Menjalnik je poosebljeno udobje, ampak občasno zaradi takih nastavitev tudi zaostaja - predvsem pri naglih spreminjanjih dinamike, pa pri ustavljanju in hitrem speljevanju ... Ne, tega ne mara - jaz pa tudi ne. Ampak sčasoma se pač prilagodiš in se odvadiš prehitrih reakcij. In če se še malo igrate z voznimi programi - tudi Eco ima nekaj učinka. Tako bi rekel, da je mogoče brez težav zvoziti s kakšnimi sedem in pol litri z zmerno mestno in primestno vožnjo, z blago nogo gre proti sedmim. Če k temu dodate še recimo tretjino avtocestne vožnje, pa se povprečje še vedno ustali pod osem.

Spodobna vozna dinamika, ampak pretiravanja ne mara

Tudi za volanom bo izkušnja najboljša z ravno takšnim, torej nezahtevnim pristopom - v večini primerov zmore podvozje dobro sodelovati s pogonom - in voznikovimi željami. Zmerno hiter tempo po regionalki ST-ju povsem ustreza, tudi kak odstotek več ga ne spravi iz ritma. Le siljenje v ostre zavoje pomeni, da homogeno nastavljeno podvozje popusti pod težo karoserije in potem nagibanje zmoti stoično mirnost, notranje kolo pa se lahko celo za kak centimeter zavrti v prazno ... Sicer pa je zadek tudi pri delni obremenitvi dobro uravnotežen in zvesto sledi zamišljeni smeri. Nekaj nedramatičnega potresavanja je občasno občutiti le pri kratkih mestnih prečnih grbinah, kar bi pnevmatike z manjšim premerom in višjimi boki verjetno z lahkoto ublažile. To je vredno imeti pred očmi ob nakupu ... 

Preberite še:

• Iz te tovarne bodo znova zapeljali "Citroëni", pa čeprav ne bi smeli. Da, dogaja se v Rusiji ...