Test: Opel Grandland 1.2 Turbo Hibrid 48V GS – Vračanje k nemškim (avtomobilskim) vrednotam

Če bi sklepal po samozavestni zunanji podobi, bi rekel, da je nemška avtomobilska znamka na dobri poti. Zdi se mi, da je bil prejšnji Grandland narejen nekako na silo, da so pri Oplu lahko zapolnili praznino po upokojitvi Insignie, in vse prej kot bleščeča je bila tudi podobnost s francoskim bratrancem Peugeotom 3008.

Večji in bolj grandiozen

Kot rečeno je od lanske jeseni sveži Grandland večji od predhodnika, v dolžino ga prekaša kar za 17 centimetrov in meri 4,65 metra. A velikost ni vse, kar ta avtomobil hoče in zmore pokazati.

Že na prvi pogled je jasno, da so ga stilisti hoteli oblikovno odmakniti od koncernskih tekmecev, zato so mu nadeli agresiven videz sprednjega dela, kjer so najbolj izraziti žarometi s svetilnimi diodami in svetlečo Oplovo strelo, medtem ko ni več kromiranih elementov, ki so »krasili« prejšnjega Grandlanda.

In dinamično je vse do elegantnega zadnjega dela, kjer so svetlobna telesa, ki vključujejo bleščeč napis Opel pod prozorno plastiko, razpotegnjena čez celotno širino rahlo kupejevsko ukrivljenih prtljažnih vrat, pod katerimi se skriva prostoren in urejen prtljažnik.

Pri vseh petih postavljenih sedežih je zmožen sprejeti 550 litrov, z zloženimi pa celo do 1.645 litrov, kar bi moralo biti dovolj za družinske prevoze.

Več nemških občutkov

Sprednja sedeža sta dobro oprijemljiva in izdatno nastavljiva in pri tem bi se koncernske znamke lahko zgledovale po Oplu. Mimogrede, novega Grandlanda izdelujejo v tovarni v nemškem Eisenachu, na kar so pri Oplu zelo ponosni. No, tudi v notranjosti tega avtomobila diši po nemško, oziroma je kar nekaj elementov, ki so drugačarmatni kot v Citroenovih, Peugotovih in Fiatovih modelih.

Na primer dva digitalna zaslona armaturne plošče, manjši pred voznikovimi očmi z osnovnimi podatki o vožnji in osrednji komunikacijski, ki je raztegnjen v širino in je namenjen komuniciranju voznika z avtomobilom in avtomobila s svetom. Komunikacijski sistem z odlično grafiko sicer ne deluje vedno tako hitro kot bi hotel uporabnik, niti niso vsi izbirniki enostavno dostopni, toda kreatorje digitalne armaturne plošče je treba pohvaliti, da so pod zaslonom pustili nekaj mehanskih stikal, med drugim za nastavitev klimatizacije.

Uporabnikom Grandlanda je najbrž vseeno, da sta stikalo za zagon motorja ali vzvod samodejnega menjalnika enaka kot v večini Stellantisovih modelov, sam se ob to spotikam, ker se mi vse skupaj zdi ž nekoliko preveč konfekcijsko. Po drugi strani so Oplovi oblikovalci uspeli obdržati svoj volanski obroč, tako da sem se na voznikovem delovnem mestu skušal vsaj nekoliko počutiti nemško.

Obubožan motorni repertoar

Ena od težav koncerna Stellantis je v tem, da imajo razmeroma majhen nabor pogonskih strojev, zato tudi pri Grandlandu ni veliko izbire. Najpogostejši motor je 1,2-litrski bencinski trivaljnik, ki s prisilnim vpihovanjem zraka razvije natanko 100 kilovatov (136 KM), ima pa tudi pomoč 21-kilovatnega elektromotorja. Blago hibridni pogonski sklop sestavlja še majhna baterija s približno 0,5 kilovatne ure uporabne energije, kar zadostuje za približno kilometer električne vožnje.

Samodejni šeststopenjski menjalnik je sposoben obvladovati elektromotor in bencinski motor in elektronski možgani vselej znajo določiti, v katerem načinu uporabiti moč. Pogonski sklop dobro deluje tudi v vseh treh voznih programih, Eco, Normal in Sport. Čeprav pravzaprav ni povsem razumnega argumenta, zakaj bi moral imeti takšen avtomobil imeti športni vozni režim, saj z njim postane le nekoliko bolj nervozen in težje obvladljiv.  

Poleg tega se mi je kljub solidni zalogi moči dozdevalo, da pri polni težnostni obremenitvi zlasti v daljših vzponih bencinskemu motorju sčasoma začne pohajati sapa, pomoč elektrike pa je nekoliko anemična. Tudi bencinska žeja ni v območju najbolj ekonomčnih motorjev in s povprečjem 6,7 litra kar znatno odstopa od proizvajalčevih obljub.

Na cesti čvrsto in udobno

Med vožnjo blizu avtocestne hitrosti se v kabini občasno zasliši jasen šum vetra pri sprednjem strešnem stebričku, ostro uho pa zazna tudi pritajen piskajoč elektromotorja, ki je še nekoliko bolj izrazit pri nizkih hitrostih. Morda se bo to komu zazdelo nekoliko nadležno, a posebej moteče resnici na ljubo ni.

Oplovi inženirji so nekoliko izboljšali krmiljenje in mu dodali kanček več nemškega pridiha, to pomeni, da se ustvarja občutek bolj čvrstega stika koles z vozno podlago in pridobivajo natančnejše povratne informacije na volanu. Vzmetenje je kljub čvrstosti naravnano na udobje kakršnega si predstavljamo pri družinskem potovalnem avtomobilu.

Kot kaže, novi Grandland nemško avtomobilsko znamko z več kot stoletno tradicijo postopno usmerja nazaj k svojemu bistvu, in privablja nazaj kupce, ki so Oplovo hišo že zapustili, pri čemer ima seveda ob boku številne uveljavljene in tudi še prihajajoče tekmece. Zato je še toliko bolj pomembna uravnoteženost uporabne vrednosti in cene. In v tem razmerju se največji Oplov križanec znajde precej dobro.