Test: Opel Mokka 1.2 Turbo Hybrid 48V GS– Ples številk in izračunov

Prav to so pri Oplu storili z malenkostno lepotno osvežitvijo, ki je zajela karoserijo, nekaj notranjih elementov in novosti pri pogonskih sklopih. Ampak najprej nekaj besed o tem, kaj se je s tem modelom dogajalo v zadnjem času in še prej. Trenutna Mokka je bila predstavljena leta 2020 kot naslednica precej bolj konfekcijske predhodnice, še iz časov pod (lastniško) zastavo takratnega matičnega koncerna General Motors.

Na enaki osnovi kot jo ima Mokka, je nastal tudi Crossland, vendar s svojo oblikovno zadržanostjo ni uspel pustiti globljega vtisa, zato je bil tudi precej manj uspešen kot so pričakovali pri Oplu. Medtem je Mokka s ciljem sledenja tehnološkim spremembam in neposrednim tekmecem  dobila nove pogonske sklope, tudi električne on hibridne.

Pogon ustreza karakterju

No, krivično bi bilo trditi, da je osvežena Mokka brez vidnih zunanjih sprememb, nekoliko drugačna je na primer maska hladilnika, ima nove žaromete s svetilnimi diodami in pozorno ali poznavalsko oko najde tudi nekaj drobnih modifikacij na zadnjem delu. Toda vseeno je jedro sprememb pod karoserijo. Hibridni sklop je seveda enak kot ga imajo  ostali modeli znamk koncerna Stellantis, katerega del je postal Opel, da se je sploh lahko rešil iz takratnih nakopičenih težav.

Torej motorni duet je že znan, sestavljata ga 1,2-litrski bencinski trivaljnik s podporo turbinskega polnilnika, ki mu dela družbo elektromotor, oba skupaj pa sta pa sta povezana z  elektrificiranim šeststopenjskim  samodejnim menjalnikom. Ob tem, da bencinski stroj razvije 100 kilovatov (136 KM), dodatnih 21 kilovatov (28 KM) prispeva električni motor, skupna moč, ki jo navaajo pri Oplu pa je 107 kilovatov (145 KM).

Ta bencinsko električna kombinacija je nekje med blagim in celovitim hibridom, a ne glede na to kam se uvršča, ponuja prijeten pogonski paket. Elektromotor z občutkom popravlja začetno luknjo v navoru bencinskega stroja, šeststopenjski menjalnik z dvojno sklopko hitro sledi motornemu režimu in vse skupaj deluje gladko in uglašeno, brez tresljajev, ki jih je znal nekoč »pričarati« prejšnji osemstopenjski menjalnik s pretvornikom navora.

Elektrika predvsem pri manjših obremenitvah

Pri vsakodnevni vožnji po mestnih ulicah, podeželskih cestah in avtocestah bencinski motor in elektromotor delujeta skupaj ali ločeno, da optimizirata porabo energije in zmogljivost. Ta pogonski sklop je še posebej učinkovit v mestnem prometu – elektromotor omogoča, da se Mokka Hybrid vozi na kratke razdalje samo na električno energijo kar velja tudi pri nizkih potrebah po navoru ali ko zadošča nižja hitrost. Rezultati so občutni tudi pri porabi goriva, ki v povprečju za pol litra presega tovrniško obljubljenih 4,9 litra bencina na 100 kilometrov.

Kompaktno križanski Mokki je s tem motornim duetom na voljo dovolj moči, da avtomobil suvereno pospešuje in tudi med relacijsko vožnjo ohranja primerno vozno dinamiko.

Vožnja je lahkotno prijetna

Vožnja z Mokko je torej lahkotna, zato se zna prikupiti tudi lepšemu delu vozniške populacije, medtem ko čvrstejši spol zanima tudi kakšne so povratne informacije na volanskem obroču, kako se avtomobil odziva  na hitro vožnjo skozi ovinke in kakšne so reakcije na cestne grbine. No, volan je lahkoten, vendar ne preveč mehkoben niti ne povsem otrpel, vzmetenje pa naravnano na čvrstost, vendar ne v tolikšni meri, da bi neraven asfalt bistveno načenjal potniško udobje.

Položaj za sedenje si lahko dobro nastavijo tako povprečno visoki vozniki kot tudi tisti, ki jih je narava obdarila z nekaj dodatnimi centimetri. Manj veselja nad dodeljenim prostorom občutijo potniki na zadnjih sedežih, težko se je izogniti občutku, da je utesnjenost zadnjega dela posledica razkošno odmerjenih centimetrov za motorni pokrov, zaradi katerega je Mokka na prvi pogled videti večja kot je v resnici.

Tudi prtljažnih litrov ni toliko, da bi Mokko kovali v ozvezdje; 350 litrov je pač nekje v sivem povprečju in nič kaj dosti bolje ni, ko je prevrnjeno naslonjalo zadnje klopi in prtljažnik sprejme 1105 litrov.  

Visoko na nakupovalnem seznamu

Zato pa zna Mokka ustvariti prijetno vzdušje za volanom, kjer so nekateri elementi, na primer vzvod samodejnega menjalnika, enaki kot v bratrancih in sestričnah koncerna Stellantis, po drugi strani pa je občutek dovolj »oplovski«. Torej je notranje okolje nekako prepoznavno, vsaj za tiste, ki so že sedeli za volanom Corse, Astre in (novega) Grandlanda.

Če je Mokka na nakupovalnem seznamu bodočih družinskih prevoznih sredstev, potem je ta z močnejšo izvedbo hibridnega pogona zagotovo najbolj ustrezna. O tem povedo dovolj zmogljivosti in nenazadnje tudi ekonomičnostl. Seveda posebno presojo zahteva tudi cenovna umestitev.