Peugeot 308 SW - Idealna »tristoosmica«?

Že dolgo velja, da so kupci v tem delu Evrope – s Slovenijo na čelu – z največjim možnim veseljem posvojili podaljšane verzije kompaktnih petvratnih modelov. Modelov torej, ki so bili dolga leta – kaj leta, desetletja! – v najbolje prodajanem razredu. Še danes so številke spodobne, čeravno proizvajalci niso več tako neznansko navdušeni za prodor v segment, ki so mu nekoč radi rekli kar Golfov razred (saj veste, zakaj). In kot smo v uredništvu ugotavljali že pri tristoosmici, so neodločnost in celo nerodnost nekaterih akterjev pri Peugeotu s pridom izkoristili in 308 zelo približali željam povprečnega kupca. Pri nas bi mirno lahko rekel, da je naslov slovenskega avta leta pravzaprav logično nadaljevanje te zgodbe o uspehu.

SW je mera stvari

Kombi verzija SW z dobrimi 4,63 metra že pošteno štrli iz razrednega povprečja, če omenjam le modele »hatch«, ta pa je od svojega manjšega sorodnika daljša za kakšnih 40 centimetrov, kar je toliko, da postane avtomobil, ki je bil prej ravno pravšen za skromen družinski izlet, zdaj polnopravni potovalnik, v njegov prtljažnik pa je mogoče brez večjih težav pospraviti tudi večji kos prtljage, recimo kolo, smuči ali desko. In tako »ozkodružinska« uporabnost seveda ni več tako izrazita.

Prtljažnik tega modela namreč zlahka dosežemo skozi veliko prtljažno odprtino, peta vrata se ob tem odpirajo visoko navzgor, zadnji naslon se podira dvotretjinsko (in po potrebi tudi z ročko zadaj), prtljažni rob je nizek. In še v številkah, da bo lažje – za 608 litrov je prostora v prtljažniku ob postavljenih zadnjih sedežih oziroma naslonjalih. Z zloženimi sedeži, pri čemer je prtljažni prostor skoraj povsem raven, pa naraste na dobrih 1600 litrov. Elegantno nizka in blago padajoča linija proti odrezanemu zadku hkrati pomeni, da 308 pač ni prostorski rekorder, a za kaj takega bo treba pogledati drugam. Vsekakor pa je prostora več kot dovolj in tudi obdelava prtljažnika je na visoki ravni. Več kot spodoben prtljažnik sicer pomeni tudi, da je prostor za potnike na zadnjih sedežih ostal enakih mer kot pri manjšem petvratniku, kar pomeni relativno nizko postavljen sedalni del, ki mu manjka kakšen centimeter tudi v dolžino. No, pri teh centimetrih bi morda lahko sklenili kompromis, morda vsaj z nastavljivimi naslonjali. A po drugi strani – ko gre za družinske prevoze, bo zadnja klop za mularijo povsem zadostovala.

Kokpit s samosvojim in premijskim pridihom

Vse drugo je na las podobno manjšemu modelu, vključno z natančno obdelanim kokpitom, da pusti vozniku in sopotnikom prijeten, skoraj premijski videz. Voznikovo delovno mesto je tiste sorte, ki ji pravim prijetna utesnjenost. Sicer pa v notranjosti ne gre le za videz, saj so materiali tudi na otip prijetni in prijazni. Dobro, marsikaj v testnem modelu je del dodatne opreme GT-Line, zlasti gre izpostaviti sedeže s certifikatom AGR (združenje za zdrav hrbet), saj se sedi sproščeno z dovolj bočne in ledvene podpore, poleg vsestranske električne nastavljivosti (tudi naklona in podaljška sedalnega dela) pa ponuja celo masažne funkcije. Četudi je na voljo več programov, vašega maserja tale 308 ne bo ravno nadomestil, zagotovo pa je ena od funkcij, ki pomagajo do boljšega počutja na dolgi poti.

Zdaj seveda pričakujete, da bom (spet) kaj rekel o »I-cockpitu«, Peugeotovi pogruntavščini volana majhnega premera, ki voznika sili k nadzoru podatkov preko roba volana in ne skozenj. Naj vas razočaram – ali sem ravno pravšnjih mer ali pa sem se nekako uspel nastaviti in sestaviti, da je bil pogled na instrumentno ploščo vselej praktično nemoten. Morda se mi njena hologramska verzija resda zdi »malo preveč«, ker nima nobene zares dodane vrednosti. Je pa nekaj posebnega. A bi bolj cenil, če bi si lahko prilagodil kakšno informacijo na njej. Ali da bi bil volanski mehanizem bolj neposreden, s čimer bi tudi bolj zaprte (in še hitre) zavoje lahko zvozil z obema rokama na volanu.

Tudi podvozje je bolj prijazno kot športno

Ker je podvozje te »tristoosmice« dobro domišljeno in spretno prilagojeno, se je mogoče tudi spodobno hitro zapoditi skozi serijo zavojev, če vas to res zamika. Pri tem gre za kompromis s poudarkom na udobju – edino pravilno. In tistih nekaj tresljajev na kratkih grbinah gre pripisati velikim 18-palčnim pnevmatikam s trdimi boki. Raje ne, če izbirate ... Pa tudi sicer je trivaljnik povsem spodobna motorizacija; pravzaprav je kar živahen motorček, ki pa mora izpolnjevati tudi zahteve ugodne porabe, zato kaj več od njega ne pričakujte. S prožnostjo v nizkih vrtljajih obdarjen trivaljnik se najbolje počuti ob nezahtevnem vozniku, ko so lahko tudi podatki o porabi zelo spodobni. In se pravzaprav malo razlikujejo od tovarniških – poraba se je ustalila pri dobrih šestih litrih in pol. Verjamem, da bi kakšen deciliter prispeval še ročni menjalnik, a samodejni osemstopenjski je pač nekaj, čemur bi rekel nuja ali kar obveza. Ni ravno med najhitrejšimi in pri hitrih speljevanjih zna malo zamuditi, je pa v devetih desetinah dovolj udoben. Le tu in tam je malo »pocukal« ob ustavljanju in med zaviranjem, ko z motorjem (in sistemom start-stop) nista bila povsem na »ti«. Programski hrošček, verjetno, ki ga pri drugih modelih nisem opazil.

Eden bolj simpatičnih kombijev v tem razredu. In s simpatičnostjo ne mislim le podobe in pojavnosti, čeprav je tudi na tem področju seveda dovolj poseben. Ja, s paketom GT in posebno belo barvo še toliko bolj.

Fotografije: Uroš Modlic

Oglejte si naše druženje s kombilimuzinsko izvedenko!