Moči ji ne manjka, opreme tudi ne... Je to popolna Arona?

Če bi za Arono takole zelo posplošeno trdil, da gre za pridvignjeno Ibizo, bi temu modelu zagotovo naredil precej krivice. Arona je namreč umeščena nad Ibizo, v prenesenem in čisto pravem pomenu. Res pa je, da povzema vso tehnologijo bolj znane in starejše »sestre«. Avto torej, ki ima ravno toliko več prostora in uporabnosti (deset centimetrov več dolžine), da še vedno spada med majhne mestne avtomobile. Vendar pa na zgornji konec lestvice. Tam, kjer družinski modeli dobijo svojo veljavo.

Z nedavno prenovo je Arona dobila nekaj prodajnega zaleta, predvsem je zdaj bolj urejena in bolj digitalno osvežena notranjost, novi odbijači z okroglimi meglenkami pa so izjemno posrečeni – vsaj z mojega stališča. Čeravno ta oblikovalska domislica ni nova (se spomnite Škodinega Yetija?). Pa vendar, notranjost je tista, ki je postala bolj zrela, prijetnejša in predvsem z voznikovega stališča tudi bolj – digitalizirana. Pri tem imam v mislih seveda digitalne instrumente (digitalni kokpit mu pravijo), ki so povsem prilagodljivi in voznik si lahko dokaj hitro najde svoj pogled in prikaz vseh potrebnih podatkov.

Mislim, da je vreden 390 evrov, kolikor zanj zahtevajo (čudno, da to velja tudi za najdražji paket FR). Ampak če vam je bolj pri srcu klasika, tudi v redu … Sicer pa moram reči, da v oči takoj pade tudi nov večfunkcijski volanski obroč z logično razporejenimi stikali, pa tudi ureditev notranjosti in novi materiali, predvsem na vratnih oblogah, dodajo svoje k dojemanju kabine kot dovolj prijetnega in urejenega ambienta za preživljanje svojega časa.

Arona je namreč bolj kot manjša Ibiza že v tistem razredu, kjer tudi daljši izleti niso več nobena posebnost, zato je kabina prostorna, z več zračnosti nad glavami potnikov, pa tudi ergonomija je posrečena, sedeži pa, vsaj v paketu Xperience, precej temeljiti, sploh za ta razred. In bistvo – če vam je cel paket dovolj pri srcu in več od avtomobila ne potrebujete, je pogled na najmočnejši pogonski stroj lahko kar mamljiv.

Če se vam bo zdel litrski trivaljnik morda malce nebogljen (kar seveda ni), imate namreč na voljo tudi 1,5-litrski štirivaljnik TSI Evo, ki zmore opazno več kot najmočnejši trivaljnik. In teh 110 kilovatov (150 »konjev«) je za dobre štiri metre dolgo Arono pravzaprav moč, s katero bi lahko tale mestni križanec že silil proti športnim verzijam v konkurenci. Pri Seatu so mu serijsko dodali robotiziran menjalnik DSG in s pospeškom 8,2 sekunde do stotice je jasno, da gre za poskočnega Seata.

No, poskočen je celo tako, da ga je med speljevanjem kar težko krotiti, saj je za nežno speljevanje treba res natančno dozirati pedalko plina, sicer sklopka menjalnika DSG kar vehementno zagrabi in avto se požene z mesta, kolesa pa se lahko tudi zavrtijo v prazno. Stvar občutka, ampak ko je avto spredaj preblizu, pa ni več samo smešno. Podoben učinek velikih oči mi je Arona uspela »pričarati« tudi pri hitrem parkiranju vzvratno, ko sem želel čim prej sprostiti cesto … In prehitro prestavil, pa malce preveč odločno pritisnil na plin … Ne upam si pomisliti, kaj bi bilo, ko bi bil bliže zidu …

Preberite še: Vozili smo navihani Španki Seat Ibizo in Seat Arono, tole so naši prvi podrobni vtisi

Sicer pa takšna zaloga moči pomeni tudi prijeten občutek, še zlasti ob hitrih avtocestnih vožnjah in prehitevanjih, ko je brez težav mogoče držati korak z najhitrejšimi, dovoljene hitrosti pa Arona dosega lahkotno in pri (za porabo zdravo) nizkih vrtljajih. Škoda samo, da menjalnik te mirnosti ne prenese tudi tedaj, ko je treba blago pospešiti, saj kar prehitro prestavi navzdol za prestavo ali celo dve, da se štirivaljnik jezno in visoko zvrti. Nepotrebno pri tem navoru in siceršnji lahkotnosti, s katero poganja Arono.

A pri tem moram omeniti, da peresno lahek avto tudi ni. Slabih 1200 kilogramov prinese na tehtnico. Ampak dokaj velik štirivaljnik in menjalnik DSG pa dodata svoje (več kot 50 kilogramov je razlike med litrskim motorjem z ročnim menjalnikom in to opcijo). In kljub temu je poraba več kot spodobna – zmerna avtocestna vožnja pomeni kakih 6,5 litra (celo manj), normni krog okoli 6,7 … In pri tej porabi sem skoraj prepričan, da močnejši litrski trivaljnik ne bi pokazal zares bistveno skromnejših rezultatov.

Res prepričljiv paket, sploh za nekoga, ki na Arono ne gleda kot na drugi ali tretji avto, kar je glede na prostornost povsem izvedljivo. Škoda le, da si tega motorja ni moč omisliti v malce skromnejšem paketu, kar bi ceno ugodno znižalo. Skupaj s tem bi lahko lastnik izbral tudi manjša platišča in udobju bolj prijazne pnevmatike z višjimi boki (zdaj samo 17 palcev). Saj ne da bi mi izpadale zobne zalivke, ampak s kratkimi, zlasti zaporednimi grbinami in prečnimi neravninami ima zadnja poltoga prema nekaj težav.

Nič dramatičnega, ampak na že tako zdelanih cestah so take malenkosti, ki jih na polikanem asfaltu sploh ni čutiti, pač bolj izrazite. Sicer pa bolj čvrsto podvozje nekaj odtehta pri predvidljivi legi in zelo spodobno odzivnem krmilnem mehanizmu, stabilen zadek pa (na srečo) ni čisto nedovzeten za zabavo … in z malce izzivanja se tudi pobalinsko odlepi in malce pomaga – vozniku do nasmeha in avtu do prave linije.