RS ali Sportline? Tudi slednji prinaša kar nekaj radosti. Preverite, katere so

S prenovo Kodiaqa – nič dramatičnega, vsaj na zunaj ne – so pri znamki tudi malce spremenili pozicioniranje, predvsem pa so malce bolj razčlenili vrh ponudbe pri tem največjem SUV-ju. Zdaj je namreč RS-a mogoče dobiti le z zmogljivim bencinskim štirivaljnikom (tudi v Golfu GTI se vrti, pa še kje), z umikom biturbo dizla pa je njegovo mesto kakor da zavzel malce šibkejši, nov TDI s 147 kilovati (200 KM).

In se tako na najboljši možni način umaknil od prestižne oznake RS ter sestopil pol koraka nižje. V paleto ponudbe v verziji Sportline, kjer pa predstavlja vrh ponudbe. Zelo logično. Tako je RS ostal osredotočen na ozek vrh prestiža in zmogljivosti, Sportline pa je z najmočnejšim dizlom pridobil nekaj mamljivosti in poželjivosti.

Pa če zdaj malo preskočim – zdi se mi, da bo za tistega, ki kupuje velikega (no, vsaj srednje velikega SUV-ja) to tako ali tako največ športnosti, kar si je želi. Ob 147-kilovatnem motorju so tu še štirikolesni pogon, menjalnik DSG in prilagodljivo podvozje z voznimi programi.

Kodiaq je sicer oznanil Škodin preboj v zgornji ešalon že takrat popularnih športnih terencev in ta 4,7 metra dolg SUV je že v štartu, leta 2018, hipoma postal prodajni bum, saj so v tovarni naročila komaj dohajali. Osvežitev je prišla v obliki nove sprednje podobe, ki vključuje elegantnejše in ožje žaromete (zdaj LED), heksagonalno masko in reliefni pokrov motorja skupaj s predrugačenim odbijačem.

Tudi zadnje luči so ožje, elegantnejše, prav dosti drugih sprememb, razen drugačnega spojlerskega zavihka in zaključka odbijača, pa ni. Podoba je pač osvežena, rekel bi celo očiščena, hkrati pa se lastniki prve »generacije« ne bodo počutili prikrajšane.

Preberite še: Ta avtomobil bo navdušil vsako družino!

Sportline seveda dodaja nekaj sladkorčkov, predvsem vizualnih, na primer črno masko in obrobe oken, pa ogledal, večja 19-palčna kolesa s pnevmatikami 235/50, zatemnjena bočna stekla ... Saj ni nič dramatičnega, priznam, deluje pa všečno.

Kabina je bogatejša za ...

Novi Kodiaq je še manj pridobil v notranjosti, kjer gre predvsem za vgradnjo digitalnih merilnikov ali virtualnega kokpita, kot mu radi rečejo pri Škodi, in ponuja tudi nekaj pojavnih oblik prikaza podatkov in merilnikov (osebno mi je najbližji tisti z velikim merilnikom vrtljajev v sredi). Poleg dodatnega dekorja in ambientalne osvetlitve je to skoraj to. No, Sportline se lahko pohvali še z novim trikrakim volanom in odličnimi športnimi sedeži.

Res dober kompromis ponujajo med izgledom, oporo telesu in udobjem. Pravzaprav ena boljših tovrstnih kombinacij, ki ponuja še električno nastavitev in prilagoditev naklona sedalnega dela. Obenem pa je ta končno tudi dovolj dolg, da stegna najdejo oporo pri daljši poti. Koliko je res vredna nova tehnična tkanina Suedia, ki naj bi omogočala boljšo prepustnost zraka, pa bo videti šele poleti. Skratka, sedež vreden tako rekoč vsakega centa ...

Seveda je glavna novost turbodizel s 147 kilovati, ki je na nek način nadomestil biturbo dizla z 240 konji, saj se je ta zaradi okoljskih norm (na žalost) pač moral posloviti. No, nekoliko šibkejši dizel morda ni povsem v skladu z zahtevami žlahtnega RS-a, zato pa idealno sovpada z verzijo Sportline. V najmočnejšem motorju je tako vselej tudi štirikolesni pogon zadnje generacije in menjalnik DSG.

Z zrelostjo Kodiaqa se zdi, da so inženirji vse mehanske komponente, tudi podvozje, še nekoliko bolje uglasili in umerili, tako vsaj pravi subjektivno opažanje in moj spomin. In ob omembi podvozja je treba reči, da je nadzor blažilcev DCC serijski. Ampak v vsem tem času, kar sva se družila, sem le redko prestavil v udobno nastavitev, saj je že vsakdanja, torej Normal, ponujala dovolj homogeno delovanje vzmeti in blažilcev. Nekoliko bolj čvrsto, kot sem pričakoval, ampak brez udarjanja in suhega potresavanja. In s tistim prijaznim občutkom, da je več udobja oddaljenega le en klik ...

Podvozje in pogon odlično sodelujeta

Na športni nastavitvi je podvozje za odtenek bolj čvrsto, za kar pa skoraj ni potrebe, saj je nadzor nagibanja karoserije za terenca teh dimenzij tudi pri nastavitvi Comfort izredno učinkovit. In tako sem večino časa prevozil v nastavitvi podvozja Normal ali Comfort in motorja ter menjalnika v programu Sport. S tem sem namreč uspel malce dvigniti dinamiko in odločnost prestavljanja (ja, pri »kickdownu« je malo neodziven), z malce višjimi vrtljaji pa tudi (ali celo predvsem) odzivnost motorja in menjalnika na hipno pospeševanje, zlasti na pospeševanje skozi zavoj.

Tudi v tem primeru mi je Sportline večkrat raztegnil usta v nasmeh. Štirikolesni pogon s sklopko pred zadnjo osjo, ki načeloma daje prednost prednjim kolesom, je skozi vse te evolucije namreč v zadnji izvedbi toliko napredoval, da je zdaj jasno čutiti, kako zelo hitro je elektronika sposobna reagirati in obremeniti še zadnjo os, tudi v suhem vremenu. Že kanček zdrsa je namreč dovolj, včasih samo tendenca, pa je ustrezna količina navora že na zadnji osi; z malo zdrsa ga je celo toliko, da zadek jasno nakazuje, da želi pomagati v zavoj.

Res prepričljiv in uglašen mehanski paket, čeravno sem imel ob tem turbodizlu resda kakšen pomislek. Ampak odločnost in tudi zelo spodobna prožnost sta ob prepričljivem podvozju ter agilnosti res glavna aduta. In nazaj k stavku iz uvoda – ja, pri Kodiaqu je to verjetno največ športnosti, ki bi si je bilo smiselno zaželeti.