Test: Škoda Kodiaq RS 2.0 TSI 4x4 DSG – Športnost z očitnimi znamenji nezmernosti

OK, na eni strani družinske vsakodnevne prevozniške potrebe, vikend izleti in ležerna dopustniška potovanja s prostornim in udobnim avtomobilom. Na drugi strani velika zaloga motorne moči, čvrstejše podvozje kot je potrebno za potniško udobje in motorni zvok, ki zvabi čustva samo od  tistih, ki imajo v krvi dovolj promilov bencina.

Za koga je in ali ga je bilo res treba?

Ob začetku druženja s Kodiaqom RS me je za trenutek spreletelo vprašanje, zakaj so pri Škodi sploh spravili skupaj tak avtomobil. Mar ni bila Octavia tista, ki je najbolj ponosno nosila oznako RS (kratica za Rally Sport) in tisto zmagovito črko V (kot victory, zmaga po slovensko) na maski hladilnika? In ali niso največjih športnih uspehov dosegli s Fabio v izvedbi reli specialke?

Ampak potem sem se spomnil, da sem nekoč fantaziral o prav takem avtomobilu, prostornem, s štirikolesnim pogonom in športno začinjenim. Največji in najbolj športni Škodin terenec brez zadržkov kaže svojo drugačnost v primerjavi s svojim »običajnim« sorodstvom.

Za poudarjanje športnega sloga in tudi za izboljšano aerodinamiko je zunanjost izpopolnjena s črnimi elementi, osvetljeno masko hladilnika, specifičnimi odbijači in velikimi 20-palčnimi platišči. In zaradi športne drže je RS za pet milimetrov bližje tlom kot običajne izvedbe.  In zaradi športnega vzmetenja je RS za 5 milimetrov bližje asfaltu.

Velikost in navidezna okornost

Kodiaq je velik in veliko je vse na in v njem – kolesa, prtljažnik, prostor na zadnjih sedežih, medosna razdalja, dolžina.

Za športni avtomobil se zdi s svojo mogočnostjo kar nekoliko okoren, medtem ko se ta občutek v notranjosti zaradi ambientalno in arhitektonsko premišljeno zasnovane potniške kabine, ne ponovi. Velik pokrov motorja ne ovira voznikovega pogleda, dobro postavljeni vzvratni ogledali ne zakrivata pogleda na strani, velike zastekljene površine pa ustvarjajo občutek varnosti velikega avtomobila.

Notranjost je v skladu s Škodino filozofijo, ki jo ponazarjajo kakovostni materiali, natančna izdelava in nekatere domiselne rešitve.

Poleg odlično oprijemljivih sedežev za voznika in desnega sopotnika, je zadaj sedežna klop z možnostjo vzdolžnega pomika. In tudi športni Kodiaq je lahko sedemsedežnik. V vsakem primeru je tudi v prtljažniku veliko prostora, pri petvratni izvedbi začetnih 565 litrov, ki se z enostavnim zlaganjem sedežev poveča na razkošnih 1.996 litrov.

Več moči in vozne dinamike

Instrumentna plošča v Kodiaqu je digitalizirana, a ne do te mere, da bi bila nasilna oziroma, da bi vozniku povzročala preglavice. Velika novost oziroma vrnitev na sredini armaturne plošče so tri upravljavska okrogla vrtljiva stikala, od katerih vsak združuje več funkcij, ki jih je mogoče preklapljati s pritiskom. Teoretično je to mogoče storiti na slepo, v praksi pa še vedno zahteva voznikov pogled, saj so relativno nizko.

Najbolj zanimivo pa je od motornim pokrovom, tam je zdaj močnejša izvedba 2,0-litrskega bencinskega štiirivaljnika s prisilnim vpihovanjem polnilnega zraka. Ta pogonski stroj zlahka obvladuje Kodiaqovo težo, ki s 1.868 kilogrami seveda ni majhna, toda 195 kilovatov (265 KM) in 400 Nm navora v kombinaciji s štirikolesnim pogonom brez treme razkazuje vse svoje zmogljivosti.

Elektronski nadzor delovanja štirikolesnega pogona, lahko vso pogonsko silo preusmeri na zadnjo os, do 85  odstotkov pa v sodelovanju z elektronsko zaporo diferenciala na posamezno kolo. Pospeševanje v 6,3 sekunde do 100 kilometrov na uro se za tako velik in okoren avtomobilne zdi slab dosežek, niti mu bolj silovit odziv ne bi pristajal.

Po pritisku na stopalko za plin motor potrebuje trenutek, da ustrezno odreagira na voznikov ukaz, občasno mu elektronski možgani »sporočijo«, da mora menjalnik prestaviti navzdol, kar lahko traja nekaj sekund in kmalu zatem je merilnik vrtljajev nekje okoli številke 4.000 in za zaključek se zdi, da se je sprožila energija vseh razpoložljivih kilovatov.

Nagrada za voznikova ušesa je polnokrvno brbotajoč motorni zvok, štirivaljnik pa lepo vleče od vrtljajev blizu najboljšega navora in linearno sledi priganjanju v celotnem območju vrtljajev, vse do območja, ki je obarvano rdeče. Možnost prestavljanja z obvolanskimi ročicami je dobrodošla, saj menjalnik ni jasnoviden in motor drži pri nižjih vrtljajih.

Vozniški užitek ni skladen z udobjem

Na cesti se Kodiaq RS obnaša približno v skladu s pričakovanji v tem velikostnem in težnostnem razredu; prilagodljivi blažilniki omogočajo ločeno regulacijo kompresije in raztezanja vsakega posebej. V komfortnem voznem režimu je avtomobil lahko zelo mehkoben, a zaradi velikih 20-palčnih koles to ni ravno prijetno, ker se ne znajde najbolje z majhnimi grbinami. Ne glede na nastavitve se Kodiaq na dvajsetpalčnih platiščih ne zmore spopasti s slabšimi cestami in to potnikom sporoča tako z zvoki kot z vibracijami. Zato se ne bi čudil, da bi bili nekateri vozniki nad delovanjem blaženja ekoliko razočarani, a k sreči je veliko bolje na gladkem asfaltu.

Poleg nezadovoljstva s podvozjem, se je težko sprijazniti tudi z bencinsko žejo. Ob vsem trudu sem uspel porabo le redko oklestiti na manj  kot devet litrov na 100 kilometrov, zanimivo je, da je bil motor na avtocestni vožnji celo manj zahteven kot na cestah, kjer je bilo potrebno veliko zaviranja in speljevanja. Povprečje 9,7 litra na 100 kilometrov je na meji nezmerne požrešnosti, ampak Kodiaq RS je v vsakem primeru nezmeren avtomobil.  

In zato se je treba še enkrat vprašati v čem je smisel napajanja družinskega športnega terenca s športno vsebino. Nenazadnje tudi zato, ker je osnovna cena skoraj 54 tisočakov.