Test: Vinfast VF8 - Tega pa nisem pričakoval ...

Marsikaj zanimivega in eksotičnega si je mogoče predstavljati ob omembi Vietnama, ampak čisto zares dvomim, da je to ime države, ki bi jo kdor koli tesno povezoval z - avtomobilsko industrijo. Ampak Vinfast je, kot je mogoče kdo že zaznal, čisto zares edina  in za povrh še resno mlada znamka, del največjega industrijskega konglomerata Vingroup. Kjer so prvi avto izdelali – reci in piši leta 2017, pa še to so bili predelani in za domači trg prirejeni BMW-jevi modeli 5 in X5. Elektrifikacija je seveda sinonim napredka, zato je prvi električni model sledil že leta 2021 – prvi globalni pa je bil prav VF8. Vinfast je tudi za kot gobe po dežju rastoče kitajske znamke ime z res neverjetno kratko zgodovino. In seveda VF8 že zdaleč ni edini avto v ponudbi … 

Seveda pri zgodbici o Osmici ne gre mimo dejstva, da so Vietnamci, ki so si pri oblikovanju pomagali z znanjem in idejami Pininfarine, seveda toliko na trdnih tleh, da priznajo napake in se na njih hitro učijo. Zato je nov model tako rekoč pred vrati - ampak o tem kaj več drugič. Pri tako pospešenem razvoju je seveda logično, da lahko gre kaj narobe, da je celo samo po sebi umevno, da računalniške simulacije in pospešeni testi pač na pokažejo vsega. Začetna skepsa je bila zato kar ne mestu – posebaj še ob nekaj ne prav prijaznih zapisih, ki sem jih o avtu prebral od severnoameriških kolegov, bistveno bolje pa ni bilo niti na stari celini. To je pravzaprav samo podžgalo zanimanje za ta vietnamski model. 

Z nekaj italijanskega šarma 

Oblikovno bi ga sam uvrstil med sodobno klasiko, z nekaj rahlo 'baročnimi' potezami in dodatki rahlo zastarelega kroma in nenavadno oblikovanih dvojnih svetilih spredaj. Zadek deluje bolj sodobno in dovršeno, ne le zaradi svetil, temveč tudi zaradi mišičastih bokov in blago padajočih petih vrat, skoraj nekako Maseratijevskih potez (no, glede na italijanko poreklo oblikovalskega studia …). Hitro je jasno, da je zraven nekaj evropskega stila, saj so poteze nastajale v studiu Pininfarina. V poplavi včasih res povsem brezdušnih in sintetičnih podob sodobne kitajske konkurence je v mojih očeh vsaj spodoben izdelek. 

In moj prvi občutek ali raje previdna ugotovitev po nekaj urah v kabini je bil zelo podoben tej ugotovitvi – korektno, dobro izdelano, sodobni materiali, celotna kabina ponuja vtis prostornosti in občutek solidnosti, skoraj robustnosti – ob kvalitetnih materialih.  Ergonomija je na mestu, tudi zavoljo 12 smerno nastavljivih sedežev (električno, kjer je zraven tudi naklon sedalnega dela) in višine ter globine volanskega obroča (tu sem že pri zamudnem iskanju nastavitev na osrednjem zaslonu), ter čvrstih sedežev, ki jim več konturiranja po telesu seveda ne bi škodilo (vsaj ne zavoljo boljše bočne opore). Osebna izkušnja sicer ni naklonjena zgolj osrednjemu zaslonu, pa četudi ta prepričuje z diagonalo 15,6 palca, saj pred voznikom ni zaslona. Pri Vinfastu to opravičujejo s serijskim projecirnim zaslonom s kupom informacij, ki res dovolj dobro opravlja svoje delo (dokler si ne nadenete polaroidnih sončnih očal). Dobro stvar velikega zaslona je, da je večkrat deljen, tako da je nekaj ključnih 'stikal' res hitro na voljo, brez preklapljanja med zasloni – recimo tudi izbira voznih programov, pa nekaj bližnjičnih nastavitev (ah ja, tudi bočnih ogledal). Le za izklop vseh nadležnih sistemov opozarjanja voznika, jih niso zmogli nikamor postaviti. In ko rečem motečih – mislim, res motečih! Redki modeli tako glasno in pretirano pokroviteljsko opozarjajo voznik na čisto vse drobne napake … 

Sicer pa je ponudba in nabor asistenčnih sistemov praktično popolna in tu ni Vinfastu kaj očitati, poleg tega kot celota delujejo dovolj homogeno, tako radarski tempomat, kot zadrževanju v voznem pasu, opozarjanje na vozila v mrtvem kotu, … Tudi govornega pomočnika ima vgrajenega, seveda če se vam zdi, da angleščino obvladate dovolj dobro. Zato pa so prevodi vseh funkcij in nastavitev dovolj dobri, z nekaj spotiki, ki pa jih je manj kot pri kitajski konkurenci.   

Zmogljivost baterije in največja moč sta dobro usklajena 

Dva modela, bolje rečeno dve opciji moči ponuja VF8, sta pa obe opremljeni s štirikolesnim pogonom, torej z motorjem na prvi in zadnji osi in močnejša obljublja celo 300 kW (408 KM) konične moči in medvedjih 600 Nm navora. No, preden grem najprej, naj takoj povem, da tudi VF v tej konfuguraciji seveda ni peresno lahek model – z baterijo zmogljivosti skoraj 88 kWh, dvema motorjema in res dolgim spiskom opreme (in 4,75 metra dolžine), prinese na tehtnico več kot dve toni in pol! Pri tem je nosilnost še zmerom spodobnih 450 kilogramov, ste pa potem že blizu trem tonam, kar je vredno upoštevati pri vplivu na vozne lastnosti. 

 No in to je področje, ki me je seveda daleč najbolj zanimalo – vozne lastnosti, pogon, podvozje, krmilni mehanizem in, kar je običajno najtežje – kako vso to omenjeno tehnologijo sestaviti, uskladiti na način, da kar najbolje in najbolj homogeno deluje. Področje, kjer večina novonastalih azijskih znamk še vedno ne zna ali ne razume, kako. Vsekakor resen podvig za znamko, ki ni stara niti deset let … In za avtomobil, ki mu masa (saj veste – največji sovražnik dinamike) ne prizanaša, obenem pa ponosno označuje 300 kilovatov največje moči … In na koncu sem ostal z nasmeškom na obrazu! Ampak počasi … 

Lega, vodljivost, agilnost – tu res prepriča 

Seveda ni vse briljantno in seveda je kar nekaj drobnarij, kjer imajo inženirji iz Vietnama še rezerve, ampak upoštevajoč skepso pogojeno z začetniškim statusom in tozadevno nizka pričakovanja, je VF8 nepričakovano dinamičen, ubogljiv in vodljiv avtomobil, ki med zavoji celo dobro skriva svoje SUV-jevsko poreklo, do neke mere pa celo svojo težkokategorniško maso. Medtem ko podvozje ob nizki in zmerni obremenitvi suho in prav nič udobno pobira grbina in neravnine, hkrati pa kratke ter čvrste vzmeti jasno kažejo, da je treba vso to maso nekako nadzorovati, se situacija nepričakovano obrne, ko se cesta odpre. S hitrostjo in odločnejšo nogo na desnem pedalu postaja podvozje bolj homogeno, in kratke grbine in grbinice, ki ob počasnejši vožnji nadležno utrujajo voznika, ob obremenitvi kar izginejo, podvozje kar naenkrat zadiha … Dobri dve toni in pol je seveda čutiti v zavoju, ko se vsa ta masa v dolgem in hitrem zavoju obesi na zunanje robove pnevmatik, ampak podvozje vse to nekako stoično prenaša in posedanja je čutiti presenetljivo malo. Hkrati pa je kalibracija krmilnega mehanizma zagotovo ena bolj posrečenih v razredu in tudi med hitrimi menjavami smeri ter pospeševanjem sem vselej vedel (vsaj v glavnem) kaj se dogaja pod kolesi … Malce zna sicer suniti in nakazati, da mora vendar vse ostati v obvladljivih okvirjih, če v zavoju obremenjeno kolo naleti na neravnino. 

Oprijema mu sicer zlepa ne zmanjka in v športnem programu, dopušča celo nekaj neškodljivega in nenevarnega zdrsa, ampak ob zmernih pospeških je čutiti le neskončen oprijem in stabilnost, saj oba elektromotorja sodelujeta dovolj uigrano, da VF8 sledi namišljeni liniji skozi zavoj, brez tendence po pre- ali (priznam - pričakovanem) podkrmarjenju. Še več – ko sem čisto nežno potipal, koliko volje ima nadzorna elektronika motorjev, po pomoči zadka v zavoju, se je VF odzval razveseljivo zrelo in dojemljivo za takšne želje. Z bolj odločnim zaviranjem pred zavojem in pravočasnim dodajanjem plina zadek in njegov elektromotor odločno, čeravno zelo progresivno nakaže, da razume želje in je voljan pomagati pri elegantnem pospeševanju še pred vrhom zavoja proti naslednji ravnini. Nepričakovano, skoraj že zabavno, povsem obvladljivo in predvsem zelo zrelo. Če k temu dodam še odlične, predvsem pa enostavno nadzirljive zavore, kjer zna biti pri e-vozilih predvsem prehod med regenerativnim delom zaviranja in aktiviranjem mehanskega sklopa problematično, je dinamični del testa VF prestal več kot odlično. 

Pri prilagodljivosti podvozja so še rezerve 

Seveda SUV ali pa športni terenec, kakor koli ga že imenujete, ni prvenstveno namenjen vznemirljivi vožnji po prazni regionalki, toda takšno predvidljivo odzivanje in homogeno delovanje motorjev ob natančno odmerjenih impulzih na zavornem pedalu, je gotovo velik plus aktivni varnosti in predvsem pri zaupanju voznika, da se bo avto vedno pričakovano odzval. Neprijazna čvrstost podvozja v stisku in raztegu sicer malce zvodeni v zavojih, toda kaj, ko bo tale SUV še vedno večino svojega časa preživel med dnevnimi premiki po urbanih okoljih. Kjer bi vsaj pnevmatike z višjimi boki pomagale ublažiti nekaj tega suhega potresavanja. 

Vsakodnevno življenje z Vinfastom je sicer ravno tako lahko dovolj prijetno, je pa res potrebno nekaj več raziskovanja in brskanja po osrednjem zaslonu, toda sčasoma sem ugotovil, da se kar znajdem. Seveda bi kakšno fizično stikalo olajšalo delo, seveda bi imel raje bolj oprijemljive, po telesu ukrojene sedeže, velika posamična stikala namesto preklopnega stikala menjanika so res malo 'outdated … In sčasoma bodo inženirji ukrotili tudi kakšnega črička, ki je znal zapeti iz območja D stebrička, ravno tako kot so znale zaječati vzmeti ob vožnji preko hitrostnih ovir. Ampak spisek opreme, vključno z gretjem in zračenjem sedežev, izdatno nastavljivimi sedeži (tudi naklon na zadnji klopi), brezkontaktinim zagonom, 360 stopinjsko kamero, prostornost, pa uporabljenimi kvalitetnimi materiali, … uspe kar dobro uravnotežiti pomanjkljivosti. 

No, tudi zmogljivost baterije z obljubljenim dosegom ni kar tako. Tovarna obljublja 457 kilometrov, realno je dobrih 400 čisto izvedljivih, saj je dolgoročna poraba komaj presegla 22 kWh, s čimer ni ravno med najbolj varčnimi, ampak … Sicer pa se je poraba gibala od približno 17 – 18 v mestu, do nekakšnih 23-24 po avtocesti – kjer so bile hitrosti vselej nekaj odstotkov pod najvišjo dovoljeno hitrostjo. In prijetno preseneti tudi pri hitrosti polnjenja, ki se je na enosmernem toku zares zelo približala obljubljenim 150 kilovatom (vsaj do kakšnih 70 odstotkov SOC). 

Pod črto 

Morda zaradi nizkih pričakovanj, morda zaradi porekla – ampak VF8 je z vozno-dinamičnega stališča najbolj prijetno presenečenje novodobnega vala azijskih baterijsko električnih modelov. Če se osredotočim na ta del vozne izkušnje, je res blizu evropski konkurenci, pa recite kar hočete! Bolj zanimivo je to, da nima resnih pomanjkljivosti niti na drugih področjih – če mu boste lahko oprostili suho in občasno neudobno pobiranje grbin ter se sprijaznili z včasih nadležnim brskanjem po menijih in podmenijih (pa kakšnega črička iz ozadja), je to nedvomno avtomobil, vreden razmisleka. Kot rečeno ni brez napak in pomanjkljivosti (če bi še sedeži ponujali več bočne opore), ampak tisto bistvo, pa so inženirji zadeli. In vsaj zamet, to resnično šteje.