Test: Volkswagen Caddy 1.6 TDI (75 kW) Comfortline

Po prvih kilometrih mi je prišlo na misel, da Caddy utegne biti zelo dober družinski avtomobil. Zaradi tišjega in mirnejšega TDI-ja ni nič več traktorski, tudi položaj za volanom in vozne lastnosti so povsem solidne – nikakor ne limuzinske, ampak – dobre. V glavi se je že risala zgodba, da bi ga pravzaprav lahko primerjal s Sharanom in da je za nezahtevne družine celo boljša izbira, dokler …

Dokler se nismo 18. decembra, prav po največji pošiljki snega, štirje odpravili v avstrijski Linz in nazaj. Da se motor in potniška kabina v hladnem (tudi deset pod ničlo stopinj Celzija je bilo takrat) na poti iz Kranja do Ljubljane ogrejeta šele pri Vodicah, sem opazil v jutrih prej, na daljšem izletu pa smo s potniki ugotovili, da prezračevanje preprosto ni doraslo velikosti potniškega prostora.

Potnikom zadaj sta sicer namenjeni med prednja sedeža nameščeni dve šobi za dovod ­(toplega) zraka, a v praksi se zadeva izkaže za nezadostno: ko sva spredaj vihala rokave, je potnici zadaj še vedno zeblo, stranski šipi v drugi vrsti pa sta bili z not­ranje strani (resno!) zamrznjeni celotno pot. Povsem verjetno, da je prezračevalni/ogrevalni sistem dovolj dober za Caddyja kot mali dostavnik (različica Furgon), za potniško različico pa pač ne. Zato nujno doplačajte še 636,61 evra za dodatni grelec v potniškem prostoru in morda še 628,51 evra za zimski paket, ki vsebuje ogrevana prednja sedeža, ogrevane šobe za pranje šip in pranje prednjih luči.

Če spregledamo to težavico, je Caddy za družino, ki jim je Sharan predrag ali pa preveč limuzinski, lahko zelo smotrna odločitev. Ali ima dovolj prostora? Ima. Okej, zadnja klop bo le za mulce, pet pa jih bo dobro sedelo, štirje odrasli sploh. Ta 'otroška' klop (doplačilo 648 evrov) je zelo preprosto zložljiva in odstranljiva v nekaj sekundah pa še pretežka ni, da je oče ne bi mogel sam odstraniti, kadar bi se izletu namesto dveh otrok pridružil Bruno. Kadar je nameščena, prostora v prtljažniku ostane bore malo.

Bolj navdušujejo odlagalni prostori: hlajen predal s ključavnico pred sopotnikom, prostor za dve plastenki med prednjima sedežema, zaprt predal na vrhu armaturne plošče, ogromen nad prednjima potnikoma, pod nogami potnikov v drugi vrsti, nad zadnjimi koloteki, bočna mrežasta predala pod stropom, štiri kljukice za plaš­če in štiri močne zanke na dnu prtljaž­nika. Prednost (pa vzemimo za primer novega Sharana) je možnost odstranitve obeh klopi, s čimer pridobimo velik tovorni prostor z ravnim, trdim dnom. Za dostaviti domov nov pralni stroj, na primer. Slabost Caddyja pa so fiksne šipe za potnike v drugi in tretji vrsti.

Sprašujete, ali je preveč 'kamionarski'? No, ja. Sprijazniti se je treba s tršo plas­tiko, bolj grobimi tkaninami v notranjosti, težkim zapiranjem prtljažnih vrat (da niso dobro zaprta, večkrat opazimo šele izza volana zaradi opozorilne lučke) in le osnovno varnostno in luksuzno opremo; je pa takle Comfortline serijsko oprem­ljen z zatemnjenimi stekli od B-stebrička nazaj, dvojnimi drsnimi vrati, štirimi varnost­nimi blazinami, halogenskimi žarometi, meglenkami, daljinskim centralnim uprav­ljanjem, klimatsko napravo, po višini in globini nastavljivim volanom, stabilizacijskim programom ESP in radiem z zelo dobrim čitalnikom cedejev (tudi slabi ne preskakujejo, manjka pa branje formata MP3). Modrozoba povezava je žal izbirna in stane 380 evrov.

Je 1,6 litra z dizelskim gorivom polnjene prostornine še dovolj? Za paket, kot je Caddy, da. Kot že rečeno, moramo pohvaliti v primerjavi s starim 1,9-litrskim TDI-jem (sistem črpalka-šoba) tišje in mirnejše brnenje, je pa zdaj za kak liter bolj žejen. S tempomatom, nastavljenim na hitrosti 140 kilometrov na uro, se štirivaljnik v peti prestavi vrti z 2.800 vrtljaji (zato šeste nismo pogrešali), pri tem pa potovalni računalnik kaže približno polos­mi liter trenutne porabe goriva.

Povprečje boste težko spravili pod 7,2 (dolga relacija z večurno počasno vožnjo za zimskimi plugi!), raje se bo gibalo desetinko pod osmimi litri. Za primerjavo: na testiranju predhodnega Caddyja se je sodelavec Tomaž zlahka vozil s porabo manj kot sedem litrov na sto kilometrov. Ko smo že pri gorivu: posoda se nerodno odklepa in zaklepa s ključem.

Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič