Test: VW Passat Variant 2.0 TDI (103 kW) Bluemotion Tech. Highline

Pa B7 ni le oznaka za vitamin, poleg marsikatere druge uporabe B7 pomeni tudi novo generacijo Passata. O tem, koliko nov je novi Passat v resnici, bi sicer lahko napisali več kot knjigo, a od zunaj je na pogled povsem nov. Ob prehodu iz prejšnje generacije (seveda označene B6, saj je Passat v internem Volkswagnovem označevanju vedno imel črko B in zaporedno številko generacije) so spremenili skoraj vse karoserijske dele (razen stekel in strehe), je pa po drugi strani res, da se mere skoraj niso spremenile, da je platforma ostala enaka (torej večja različica tiste, na kateri je nastal Golf) in da se tudi tehnika v osnovi ni veliko spremenila.

Podobna zgodba torej kot pri šesti generaciji Golfa, ki je tako kot zdaj Passat predhodno zamenjala hitreje, kot je v navadi, a tudi z manj spremembami, kot je običajno. In na koncu je ostalo pri tem, da je novi Golf nov (in ne prenovljen), in jasno je, da bo na koncu enako obveljalo tudi pri Passatu.

In konec koncev je navadnemu kupcu oziroma uporabniku pravzaprav vseeno, ali je avto bolj ali manj prenovljen ali bolj ali manj nov. Zanima ga le, kakšen je in ali je (če je lastnik prejšnje generacije in razmišlja o zamenjavi) toliko boljši, da se splača menjati.

Pri novem Passatu odgovor ni preprost. Oblikovno je avto seveda povsem drugačen od predhodnika, ki je bil kar nekakšno odstopanje od Passatove oblikovalske tradicije – malo je bilo ostrih potez in robov, veliko zaobljenih, izbuljenih linij. Novi Passat je (dober) korak nazaj na stara pota. Oblikovalsko so ga približali Phaetonu (da bi mu s tem hkrati dali tudi bolj prestižen položaj), kar pomeni bolj oglate, pa tudi bolj športne oblike, zlasti spredaj.

Pripadnost znamki je nemogoče prezreti, manj posrečen pa je karavanski zadek, ki je sicer zaradi svoje oblike in velikosti zelo uporaben, a hkrati na videz deluje nekoliko preveliko in preveč pusto. Pločevine je veliko, luči pa so dokaj majhne in temne. Precejšnjo vlogo pri tem, kako je videti zadek Varianta, igra tudi barva avtomobila – če je temna, podobno kot je temno steklo na prtljažnih vratih,
je zadek videti mnogo bolj pust kot pri svetlejših barvah.

In medtem ko je zunanja oblika od spredaj in zadaj precej drugačna kot pri predhodniku, je bočna linija in linija oken mnogo bližje – še bolj pa na predhodnika novi Passat spominja v notranjosti. ­Tisti, ki so bili Passata vajeni že doslej, se bodo v novem počutili povsem domače. Celo tako domače, da jih utegne to celo zmotiti. Merilniki so skoraj enaki, spremenil se je le večfunkcijski prikazovalnik med njimi, enake so komande samodejne dvopodročne klimatizacije.

Skoraj enake so tudi poteze armaturne plošče, ki pa je, če si jo recimo zaželite takšno, kot je bila v testnem Passatu (z aluminijastimi dodatki), na oko precej bolj gosposka kot tista doslej. K temu pa veliko pripomore analogna ura na vrhu sredinske konzole. Lepo in uporabno. Prostora za drobnarije je na pretek, tako med prednjima sedežema kot recimo v vratih, kamor je mogoče (skoraj povsem) pokonci namestiti enoinpollitrsko plastenko s pijačo, ne da bi vam bilo treba skrbeti, da se bo prevrnila.

Malce je razočarala kakovost izdelave, saj so bili razmiki med posameznimi deli (predvsem pri stikalih za pomik stekel na voznikovih vratih ter na sredinski konzoli) precej neenakomerni, res pa je, da izdelava vseeno deluje kompaktno in tudi na zelo slabi cesti ne boste slišali šklepetanja ali cviljenja. Upravljanje avdio in navigacijskega sistema (ob tem velja omeniti, da testni Passat, ki stane več kot 30 tisočakov, ni premogel niti najosnovnejšega sistema za prostoročno telefoniranje bluetooth, kar že meji na sramoto) pa olajša za dotik občutljiv barvni zaslon na sredini.

Zanimivo: Volkswagnovi inženirji so se odločili, da podvojijo komande: vse, kar lahko naredite s pritiskanjem na za dotik občutljiv zaslon, lahko naredite tudi z gumbi pod njim. Očitno so ugotovili, da je dovolj kupcev Passata tako tradicionalističnih, da se z le za dotik občutljivim zaslonom ne bi sprijaznili.

In medtem ko je novi Passat na večini področij enako dober ali boljši od dosedanjega, smo takoj našli tudi področji, kjer je nazadoval: sedenje in položaj za volanom. Sedeži so v primerjavi s predhodnikom novi, a na žalost tudi manj udobni. Medtem ko smo v supertestnem Passatu prejšnje generacije brez težav za volanom sedeli tudi po 10 ur in več, so novi sedeži nameščeni tako, da bo za marsikaterega voznika tudi njihov najnižji položaj previsok, oblika hrbtnega dela do hrbta neprijazna (kljub bogati nastavljivosti ledvenega dela), volan pa tudi v najbolj izvlečenem položaju predaleč.

In če k temu dodamo še dolg gib stopalke sklopke in visoko nameščeno stopalko zavore (kar je že stara Volkswagnova bolezen), utegne predvsem višje voznike vse skupaj precej motiti. Ena od rešitev se imenuje DSG – če ni treba pritiskati stopalke sklopke, je namreč udoben položaj za volanom precej lažje najti – pa še stopalka zavore je pri Volkswagnih z DSG-menjalnikom nameščena malce drugače.

A ker DSG-ja ni, je pač treba uporabljati ročico ročnega šeststopenjskega menjalnika. Ta je, tako kot motor, stari znanec. Lahkotno tekoč, hiter, natančen, z roki prijazno in dobro nameščeno prestavno ročico. In po njem bo treba kar precej posegati, saj dvolitrska turbodizelska motorizacija s 103 kilovati oziroma 140 'konji' z oznako Bluemotion Technology ni ravno naklonjena zelo živahnemu premikanju.

Če ste odločeni voziti umirjeno in varčno, stvar deluje, če pa se želite peljati malo živahneje ali ko je avto bolj naložen, stvari niso tako rožnate. Navora in moči sicer ni malo, je pa (po turbodizelsko) ozko območje vrtljajev, v katerih motor zdravo diha in je hrup na sprejemljivi ravni. In ker BlueMotion poleg samodejnega ugašanja motorja (majhna zanimivost: če vam ob speljevanju motor po nesreči ugasne, je dovolj le, da stisnete sklopko, pa ga bo Passat sam ponovno zagnal) ob ustavljenem avtu pomeni tudi daljša prestavna razmerja, je poraba majhna – okoli osem litrov, morda še pol litra več, se je gibala navadno.

V najnižjih vrtljajih je motor nekoliko grob, zvok pa dizelsko bobneč kot pri predhodniku (od nove generacije bi pač pričakovali boljšo zvočno in vibracijsko izoliranost), res pa je, da se (zlahka) najdejo tudi konkurenti, ki so glasnejši. A na koncu se kombinacija še vedno izkaže za dovolj dobro, predvsem pa tudi cenovno dovolj ugodno. Seveda si je mogoče omisliti tišjo, bolj uglajeno različico, recimo 160-'konjski' TSI v kombinaciji z menjalnikom DSG, in možno je najti tudi cenejšo in varčnejšo (1.6 TDI), a tale kombinacija bo, o tem smo prepričani, ponovno najbolj prodajana in glede na stroške avtomobilu tudi (ob 122-'konjskem' 1.4 TSI) najbolj pristaja.

Passat je od nekdaj družinski avto, in čeprav si je tudi pri njem lahko omislite športno podvozje, izrazito velika in široka kolesa in podobno, se vedno znova izkaže, da mu najbolje pristaja umirjenost. Zato je njegova lega na cesti umirjeno podkrmarjena, nagibanja v ovinkih je še dovolj malo, povratnih informacij na volanu tudi. Skratka: med ovinki je ta Passat korekten in nič več kot to – se pa za to oddolži z dovolj dobrim blaženjem neravnin, stabilnostjo na avtocesti in v celem predvsem udobni vožnji namenjenem obnašanju. Dolge poti? Brez težav. Enako velja za zavore: če odštejemo previsoko nameščeno stopalko, so zanesljive, ne prijemajo sunkovito in zavorno moč je mogoče lepo dozirati. Tako ni nobene potrebe, da glave potnikov nihajo, kot bi sedeli v reli specialki.

In spet smo tam, kjer pri Volkswagnovih avtomobilih običajno pristanemo – pri dejstvu, da jim vedno znova, in tako je tudi pri novem Passatu, uspe narediti avtomobile, ki ne izstopajo navzdol in so na svojih najslabših področjih ved­no vsaj povprečni, na marsikaterem pa (krepko) nadpovprečni. Novi Passat ima teh nadpovprečnih področij sicer manj, a še vedno ostaja v vrhu svojega razreda, sploh pa bo (še vedno) pisan na kožo tistim, ki iščejo izkušnjo udobnega, pros­tornega prevoza, ki ni povezan s prevelikimi stroški ...

Iz oči v oči: Aljoša Mrak

Moram priznati, da sem glede Passata v dilemi, kaj napisati. Da je velik, udoben, dovolj poskočen in varčen, je verjetno jasno. Da se slabše sedi in da smo opazili pomanjkljivosti pri izdelavi, pa tudi. Ni napačen, še zdaleč ne, vendar če bi že sanjal o novem avtu, Passata (zelo verjetno) sploh ne bi izbral. Kot službeni stroj? Mogoče. In takrat bi vztrajal pri tehničnih poslasticah, kot so aktivni tempomat, pomoč pri parkiranju, sistem za odpiranje prtljažnika le z gibom noge Easy Open …

Iz oči v oči: Vinko Kernc

Izkušnje pravijo, da Volkswagnova izjemno natančno (nemš­ko, jasno) začrtana filozofija ­blagovne znamke odlično deluje vse do velikosti Passata, ali rečeno drugače – pri Phaetonu ne deluje (več) enako dobro. Zato je tokratni Passat tehnično v splošnem ­boljši od prejšnjega, hkrati pa po svojem videzu tudi vsaj za razred bolj prestižen od njega. Skratka: z njim se prav veliko ne morete zmotiti v nobenem pogledu.

Res pa je tudi, da se za enak ali celo manjši denar lahko v katerem drugem avtomobilu peljete zelo podobno dobro, predvsem pa tišje.

Dodatna oprema testnega vozila

Kovinska barva - 557 EUR
Samodejni vklop/izklop dolgih luči - 140 EUR
Radio–navigacijski sistem RNS 315 - 662 EUR
Večopravilni prikazovalnik Premium - 211 EUR
Zatemnjena stekla - 327 EUR
Nadomestno kolo - 226 EUR

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič