Čeprav je le prenovljen, pa je od predhodnika precej boljši na različnih področjih

Hipna uspešnica je postal T-Roc, kompaktni križanec, ki je nekakšni pridvignjen, višji, torej SUV-jevski alter ego večne Volkswagnove uspešnice – Golfa. Kompaktne mere pomenijo spretno zasnovo, kar seveda pomeni, da je lahko tudi kompakten SUV prvi (in edini) avtomobil v družini. Ali pa zelo uporaben drugi avto. Skratka, s svojimi dimenzijami je ustvarjen tako, da ustreza kar se da širokemu naboru kupcev.

Seveda pa niso le dimenzije tiste, s katerimi si nabira točke pri kupcih – tudi ponudba je tako široka kot pri le redkih modelih. Ne verjamete? Tale T-Roc je kot nekakšen švicarski žepni nož ... Potrebujete samo avto za vsakdan, mesto in okolico? Z litrskim motorčkom je pisan na kožo nezahtevnim voznikom. Daljša potovanja? Seveda – dizel in samodejnost v menjalniku. Potrebujete SUV-ja z resnim odnosom do vsaj občasne terenske vožnje? Tudi štirikolesni pogon se lahko doda. Bi imeli avto za zabavo in bi radi, da izstopa? Ste pomislili na kabrioletsko verzijo SUV-ja? Ja, ja, tudi obstaja. In naposled – se vam zdi, da se športnost in SUV-jevski izgled izključujeta? Pomislite še enkrat. T-Roc R bi vam utegnil biti všeč. In tako naprej …

Zdaj so tega uspešneža prenovili in T-Roc je sodobnejši, čeravno zunanjost ni revolucionarno drugačna. Ravno prav drugačna pa je, da ga boste spoznali – med drugim po drugačni maski z novim satjem, po novih žarometih (LED seveda), po spodnjem delu odbijača z nekakšnimi ovalnimi zaključki. Tudi značilen svetlobni pas med žarometoma (če so matrični) si lahko zaželite. Tudi zadek z lučmi je osvežen, in sicer z odbijačem, difuzorskim zaključkom ter izrazitimi (nakazanimi) zaključki izpuha. No, še najbolj jih boste ločili, ko vidite »starega« in novega.

Preberite še: To je najmočnejši serijski Golf vseh časov, preverite, kaj prinaša (pod motornim pokrovom)

Sicer pa je podobno v notranjosti, kjer pa je na prvi pogled – oprostite, otip – še več razlik. Predvsem so vso (no, skoraj vso) tisto neugledno in trdo plastiko na vratih, oblogah in instrumentni plošči zamenjal z bolj mehkimi, prijetnimi materiali; sploh tam, kjer je to pomembno, kjer se voznik materiala vsaj občasno dotakne. No, v opremi R-Line je zadeva seveda še bolj prijetna, in ko temu dodam še večji osrednji zaslon (9,2 palca), ki je zdaj postavljen še višje, zračniki pa so se preselili pod njega, je slika mnogo bolj privlačna.

Seveda je še vedno svež tudi digitalni zaslon, ki sicer ne omogoča ne vem kakšne prilagodljivosti, nov pa je tudi volanski obroč s senzorskimi stikali. No, slednjega res ne bi štel med pridobitve, ki bi se jih veselil. Tako kot pri drugih modelih sem se tudi tukaj ves čas druženja z njim lovil med popolno neodzivnostjo in hiperodzivnostjo določenih stikal. Da bo treba nekaj postoriti, postane jasno v Multivanu, kjer je volan spet dobil fizična stikala. No, počakajmo …

Kombinacija R-Line opreme in 1,5-litrskega štirivaljnika je nekakšen optimum za to kombinacijo. V kombinaciji z menjalnikom DSG ponuja namreč ravno toliko dinamike, kot bi jo povprečen lastnik in voznik pričakoval. Pravzaprav je tale motor precej bolj odziven v spodnjih vrtljajih, kot sem pričakoval, ker je bil testni primerek verjetno bližje teži 1,3 tone. Zahteval je celo mirno in preudarno desno nogo pri speljevanju, saj je sicer kar poskočil z mesta. Malo nadležno … Kar pa je tudi edina zamera sicer izredno kultiviranemu in mirnemu stroju, ki je za povrh vsega še odlično zvočno zatesnjen.

Z menjalnikom DSG se, kot rečeno, dobro razumeta; morda ne pri speljevanju, običajno pa DSG kar dobro zadene potrebno prestavo. No, pri naglih menjavah ritma vožnje zna malo zamuditi (tudi pri prestavljanju v vzvratno). Ali pa pri hitrih, izrazitih obremenitvah (»kick-down«). Ko bi z eno prestavo nižje uredil vse in ulovil val navora, pa vehementno prestavi še kakšno … za dobro mero. In motor se visoko in glasno zvrti.

Volkswagnovi inženirji so nekoliko pobrkljali tudi po podvozju in pri tem modelu lahko mirno zatrdim, da jim je uspela dobra nastavitev – pod pogojem, da si želite vsaj malo več dinamike od sivega esuvejevskega povprečja. Dovolj čvrsto podprta karoserija pomeni stabilnost in malo nagibanja med zavoji, volanski mehanizem pa je pri tem prav zavidljivo odziven in komunikativen, vsaj za ta segment vozil. Podvozje je torej čvrsto, toda obenem še vedno dovolj gibko, da zmore filtrirati večino neravnin, zlasti tistih v urbanih okoljih.

No, ob resnih obremenitvah, dolgih in hitrih zavojih se še vedno nekoliko posede in nagibanja je več, ampak to je pač treba vzeti v obzir, saj gre za dokaj visoko nasajen avto. Ne glede na vse pa moram reči, da okretnost in odzivnost T-Roca v mnogočem prekaša kar nekaj konkurentov in za volanom tega SUV-ja sem se pravzaprav dobro počutil tudi med malce bolj poduhovljeno vožnjo, kar ni ravno pravilo. No, ampak seveda svoje dodata zgledna ergonomija in dober sedež, ki pa bi v opremi R-Line zagotovo lahko dal več poudarka bočnemu oprijemu kot zgolj udobju. Umerjen, urejen in v celoti zelo soliden avtomobil. Opazno prijetnejši od prednika ...