Test: Volkswagen Tayron 2.0 TDI 4 Motion Joy – Kandidat za družinskega poglavarja

Tayron je torej zamenjava za podaljšano izvedbo Tiguana, ki v osnovni dolžini še vedno ostaja pod Volkswagnovo družinsko streho. Očitno pa so tržni strategi želeli, da bi pri vrhu svoje palete imeli bolj samostojen model, verjetno tudi zato, ker se prihodnje leto psolavlja največji športni terenec Touareg, ki ne bo dobil naslednika.

Morda za uvodni vpogled v Tayrona ni odveč pogledati, kako se razlikuje od  svojega predhodnika. Prvič, postavljen je na novo osnovo, ki poleg motorizacije  z notranjim zgorevanjem omogoča tudi vgradnjo hibridnih pogonskih sklopov. Drugič, upokojenega Tiguana Allspace prekaša po dolžini in širini, kar se seveda odraža tudi v notranji prostornosti. In tretjič, novinec premore več tehnoloških posladkov kot jih je imel njegov vzornik.

Nova podoba, nespremenjeno poslanstvo

O okusih je seveda težko razpravljati, saj se individualno mnenje lahko hitro sprevrže v vsiljevanje. Ampak vseeno, na prvi hitri pogled je Tayron v osnovi podoben svojemu predhodniku, a karoserija deluje bolj skladno, predvsem pa matrični žarometi s svetilnimi diodami in izrazite zadnje luči poskrbijo za prepoznavnost. Osebno me nova Volkswagnova dizajnerska linija nekako ne prepriča in hladnega me pustita tudi Tayronova osvetljena logotipa spredaj in zadaj ali trakova svetilnih diod, ki povezujeta žaromete oziroma zadnje luči; ampak, kot rečeno, spet smo pri individualnih okusih.

Ambientalno vzdušje v potniški kabini je prijetno, zračnost je najbrž posledica prostornosti in tudi premišljene notranje arhitekture. Uporabljeni materiali so v velikivečini kakovostni, sem in tja se najde kakšna zaplata trde plastike, prav nič pa nisem navdušen nad površinami s tako imenovanim klavirskim leskom.

Prostorsko prepričljiv in prilagodljiv

Sprednja sedeža sta odlično profilirana in ponujata dobro oporo. V osnovnega Tayrona se lahko spravi peterica potnikov in tudi  na zadnjih sedežih ponuja dober prostor za  kolena in glave.

Vendar je ta športni križanec lahko tudi sedemsedežnik, z dvema dodatnima sedežema, ki sta ob neuporabi zložena v prtljažno dno. Dostop do tretje vrste sedežev je za odraslega nekoliko neroden, tudi pri Volkswagnu niso nikoli trdili, da sta namenjena odraslim potnikom in sta bolj ali manj namenjena otrokom.

Med podrobnostmi so omembe vredni  žepi na naslonjalih sprednjih sedežev, odlagalni prostori v zadnjih vratih, in drsna klop z nagibnim naslonjalom.

Prtljažnik pri zasedenih petih sedežih je družinsko prostoren in matematika pri 7-sedežni izvedbi gre takole: 345 litrov z vsemi 7 sedeži v pokončnem položaju, 850 litrov s 5 sedeži v pokončnem položaju oziroma 1905 litrov, če sta v uporabi samo sprednja sedeža.

Z dizelskim motorjem se  daleč pride

Čeprav je za Tayrona na voljo kar nekaj različnih pogonskih možnosti (priznavam občasne napade elektroskepticizma) se mi še vedno zdi najbolj ustrezen 2,0-litrski turbodizelski štirivaljnik. In to na vseh ključnih področjih, tako glede zmogljivosti kot gospodarnosti in uglajenega delovanja. Če sta v navezi še 7-stopenjski dvosklopčni samodejni menjalnik in štirikolesni pogon, vse skupaj deluje še bolj prepričljivo. Pogonski stroj ima s 142 kilovati (193 KM) in 400 Nm navora dovolj energije, da brez težav premika razmeroma težkega športnega terenca in zdi se, da enostavno potrebuje svobodo gibanja.

Prestavni vzvod menjalnika je svoje mesto dobil ob volanu, deluje razmeroma uglajeno, le včasih se možgani nadzorne elektronike nekoliko zakalkulirajo in svoje delo opravijo ali preveč ihtavo ali pa s predolgim obotavljanjem. Ampak to pri Volkswagnovih avtomobilih ni nič novega in je pač treba pogoltniti slino in vzeti v zakup. Poraba plinskega olja je v okviru pričakovanj, s povprečjem 7,3 litra na 100 kilometrov na normnem krogu le dobrega pol litra nad proizvajalčevo obljubo. Nihanja navzgor in navzdol odražajo vožnjo v različnih okoljih in uporabo posameznih voznih programov.

Rahlo potuhnjena čvrstost

Nekoliko me je presenetilo, da je Tayron v ovinkih razmeroma mehkoben, zdelo se mi je, da mu pri manevriranju manjka nekaj volkswagnovske čvrstosti, »zasluge« za rahlo medlost pa imajo predvsem kilogrami. Po drugi strani se voznik lahko zanese, da se ne bo zgodilo nič nepredvidljivega, če se le ne bo podal v območje ekstremnega pretiravanja. Poleg teg svojo vlogo odlično odigra sistem nastavljivega blaženja, ki med drugim poskrbi za visoko raven potniškega udobja.

Tisti, ki so se že sestali s kakšnim od novejših Volkswagnovih modelov, se bodo v Tayronu hitro počutili domače. Voznikovo delovno mesto je v dobršni meri prezrcaljeno iz Tiguana, torej so pred voznikovimi očmi digitalni merilniki z dobro berljivo grafiko, na sredini pa velik komunikacijski zaslon z niti ne preveč zapletenimi izbirniki in hitro delujočim infozabavnim sistemom. In medtem, ko so na volanu spet mehanska stikala namesto  grozljivo zoprnih drsnikov, so navidezna stikala ostala za nekatere pomembne nastavitve, na primer za klimatizacijo. Nastavitev temperature, usmeritve zračnega toka in hitrosti ventilacije je treba opraviti na  osrednjem zaslonu, kar je lahko zamudno in odvrača voznikovo pozornost.

Na splošno je Tayron zanimiv športni terenec, s prostorskim razkošjem, ki se ga od 4,79 metra dolgega avtomobila tudi pričakuje. S tem sta povezani tudi njegova prilagodljivost in uporabnost, ki jima nikakor ne gre oporekati. A vendar, želel bi si, da bi bil še bolj samostojen in da bi se v estetskem smislu še bolj oddaljil od ideje Tiguana, še zlasti zato, ker mu bo kot skorajšnjemu največjemu Volkswagnovemu avtomobilu pripadel položaj družinskega poglavarja.