Test: Volkswagen Transporter T7 Furgon 2.0 TDI (110 kW) – Konec neodvisnosti

Na mestu je torej vprašanje ali gre za izgubo identitete ali morda za združevanje dobrih lastnosti, ki jih premoreta dve avtomobilski znamki. Kajti novi Transporter je nastal na enaki osnovi kot novi Ford Transit Custom, s tem, da so ga skušali Volkswagnovi stilisti in inženirji v čim večji meri prilagoditi, da bi bil, če že ne precej drugačen, vsaj razmeroma prepoznaven.

Dobra osnova, a brez prave identitete

Sodelovanje proizvajalcev lahkih gospodarskih vozil, ki vključuje menjave platform in pogonskih sklopov ni nič nenavadnega, vsaj z ekonomskega vidika  ne, vendar pa je to kar so storili pri Volkswagnu, namreč, da so svoj ključni model dobesedno vrgli v naročje konkurenčne znamke, milo rečeno nekoliko nenavadno. In verjetno bodo goreči privrženci Volkswagna našli in uporabili  tudi kakšno bolj grobo  besedo.

Že po prvih prevoženih kilometrih mi je postalo jasno, da Fordova osnova seveda ni slaba, nima pa Volkswagnovih lastnosti. Z drugimi besedami, predhodnik T6.1 je letvico postavil tako visoko, da se zdi T7 manj agilen,  manj je podoben velikoprostorskim avtomobilom kot je Multivan, in za občutek tudi manj natančen in zmogljiv kot njegov »original« Transit Custom.

Pričakovano obnašanje in suveren motor

Krmiljenje je lahkotno, celo za odtenek preohlapno, vzmetenje in blaženje nista niti približno tako ostra in definirana kot v predhodniku in tudi ni tako čudovitega udobja kot v Multivanu, ki je v celoti Volkswagnov. Enako velja za bolj slišen hrup s ceste, toga karoserija pa se na izrazitejše cestne grbine odziva razmeroma grobo, sem in tja se sliši kamenček v kolesnih lokih in vse skupaj sproža sicer lažen občutek  negotovosti.

Kljub številnim pogonskim možnostim, ki segajo celo do električne izvedbe, bo verjetno še nekaj časa jedro motorne ponudbe 2,0-litrski turbodizelski štirivaljnik. V srednji od treh možnosti razvije 110 kilovatov (150 KM) in skupaj s samodejnim osemstopensjkim menjalnikom sestavlja zmogljivo in ekonomično kombinacijo.

Motor zelo diskretno opravlja svoje delo, teče gladko, brez pretiranega hrupa, po začetni rahli šibkosti pri speljevanju radodarno pokaže vso svojo energijo, elektronski možgani samodejnega menjalnika pa gladko in brez sunkov uredijo, da se motor vrti v optimalnem območju vrtljajev. Temu primerno se  giblje tudi poraba goriva, ki se pri priganjanju povzpne do 8,9 litra, vendar je mogoče z zmernostjo doseči povprečje 7,9 litra plinskega olja.

Dokazana prostorska uporabnost 

V serijski opremi so vključeni najpomembnejše funkcije poleg  aktivnega opozarjanja na zapuščanje voznega pasu in zaviranja v sili ali prepoznavanja prometnih znakov še žarometi s svetilnimi diodami. Med dodatno opremo si je med drugim mogoče zaželeti  prilagodljivi tempomat, matrične žaromete, digitalno notranje ogledalo in 360-stopinjsko kamero.

Podoba novega T7 mi nikakor noče zlesti pod kožo, sprednji del, ki se najbolj razlikuje od Fordovega,  se mi zdi narejen nekako ihtavo v želji pokazati, da gre za pravega Volkswagna. A vse to ne bi smelo  motiti poslovnih kupcev, če je vse ostalo kar vpliva na prevoz tovora, brez bistvenih pripomb.

Navsezadnje je T7 zrastel v dolžino za 15 centimetrov in v širino za 12 centimetrov, tako, da je z običajno medosno razdaljo dostavnik dolg 5,05 metra in višina ostaja tik pod mejo dveh metrov. Formalno je s 5,8 kubičnimi metri tovornega prostora v osnovni različici komaj kaj večji od svojega znanega predhodnika, ki je imel potrjeno prostorsko učinkovitost.

Dizelski T7 zmore 1,33 tone nosilnosti, z bruto maso 3,2 tone, zaprti dostavnik pa se  ponaša tudi z nizkim nakladalnim pragom, veliko zadnjo odprtino in širokimi drsnimi vrati na desnem boku.

Položaj za volanom blizu osebnim avtomobilom

Položaj za vožnjo je bolj podoben tistemu v (visokem) avtomobilu, predvsem pa drugačen kot so bili doslej vajeni vozniki predhodnega Transporterja. Tudi notranja arhitektura je namreč v Fordovem slogu, kokpit je  bistveno bolj digitalen, vendar  zasnovan funkcionalno in ne igrivo.

Volkswagen je v obstoječo zasnovo vgradil na videz bolj berljiv digitalni zaslon in komunikacijski sistem in nekoliko drugačno zrnato plastiko, grafiko instrumentne plošče in volan. Na voljo je tudi veliko prostornih predalov za shranjevanje, vključno s predalom pod sovoznikovim sedežem in pametnimi podrobnostmi, kot je zgornji predal za prenosni računalnik.

Preglednost naprej  je dobra, in bočni ogledali sta velikodušno dimenzionirani, čeprav vozilo zaradi njih pridobiva precej dodatnih centimetrov v širino. Električna parkirna zavora se nahaja na sredini, stikalo za zagon motorja (brez ključa) na vrhu poleg zaslona pa tudi ni ravno v slogu Volkswagna. Klimatsko napravo je treba žal treba nastavljati na zaslonu, brezžični polnilnik za telefon pa je globoko v sredinski konzoli.

Na koncu je seveda vprašanje pripadnosti znamki in cene. Pripadnost je z novim T7 nedvomno stvar kompromisa, z vidika uporabnosti in dobavljivosti pa se je priporočljivo ravnati v duhu ekonomičnosti.