Vsaj na pogled vas bo verjetno prepričal. Pa tudi kasneje

C40 seveda ni za »elektroskeptike«, ki si lahko izberejo bolj oglat in športno-terenski XC40 v hibridni izvedbi, gre pa za avtomobila, ki imata enako konstrukcijsko osnovo. Platforma CMA je bila sicer prvenstveno zasnovana za bencinske in dizelske motorje, za električni pogon pa jo je bilo treba prilagoditi in transformacija je bila temeljita.

Črka C je pri Volvu svoje čase označevala kupeje, C40 pa je kupejevski križanec z relativno visokim sprednjim delom, poudarjenimi boki in poševno prirezanim zadkom. Na prvem srečanju mi je njegova podoba delovala nekoliko neskladno, a sem nato z rahlim zadržkom prikimal tistim, ki jim je s kitajskim duhom prežeti Skandinavec z vpadljivimi svetlobnimi elementi in z ostro nagnjenim zadnjim steklom enostavno všeč. In vpadljivost ter prepoznavnost sta zagotovljeni, saj marsikomu godi, da se pogledi mimoidočih »lepijo« na njegov pločevinasti štirikolesnik.

Sodobnost po meri okolja

No, ob tem, da je C40 kot pojava bolj vroč od terensko oglatega XC40, je treba vedeti, da je v primerjavi z njim nekoliko manjši, to pa pomeni za le šest litrov skrčen prtljažni prostor (osnovna prostornina 413 litrov) in nekaj centimetrov manjšo razdaljo med streho in glavami potnikov na zadnji klopi. C40 je prvi z notranjostjo brez usnja, kar je prispevek Volva k ohranjanju okolja. Namesto usnja so uporabili plastiko na rastlinski osnovi in ​​reciklirane plastenke za izdelavo sedežev in vratnih oblog.

Digitalizirana armaturna plošča kljub nekoliko dolgočasni grafiki vozniku posreduje vse informacije, ki jih potrebuje, vključno s stopnjo napolnjenosti in velikim informacijskim zaslonom. Brskanje po njem izven glavnega nabora izbirnikov postane nekoliko zmedeno, čeprav sem sčasoma ugotovil, kako dostopati do nekaterih nastavitev.

Skratka, nekaj zmede in preveč odvračanja voznikove pozornosti s ceste, hkrati pa odličen prikaz navigacije in natančno vodenje. No, vseeno je morda pravi čas, da Volvo počasi spremeni svoj komunikacijski sistem, ki temelji na Androidu. Odvisniki od pametnega telefona pa se vseeno počutijo domače in so morda celo navdušeni.

Poševna zadnja vrata skupaj z velikimi vzglavniki na zadnjem sedežu resno omejujejo pogled nazaj. To lahko ovira vzvratno vožnjo ali menjavo voznega pasu na avtocesti, saj se zadaj vozeči avtomobil hitro izmuzne vzvratnemu ogledalu; tudi vzvratna vožnja na parkirno mesto je kar velik izziv, in to kljub 360-stopinjski kameri in alarmu parkirnih tipal.

Močan kot zmaj

Avtomobil se aktivira takoj, ko sedete na voznikov sedež, ki zazna vašo prisotnost, in vsa elektronika se brez dodatnega pritiska na gumb ali stikalo zagona takoj zažene, tako da se vožnja lahko začne s potegom kratke prestavne ročke. Ob koncu vožnje je treba samo pritisniti stikalo za parkiranje, nato preprosto odprete vrata in odidete.

Spomnim se, da sem v otroških letih v eni od slikanic o vozilih prebral, da je elektrika močnejša kot zmaj. Takrat sicer še ni bilo električnih avtomobilov, toda C40 je z dvema električnima motorjema (eden spredaj, drugi zadaj) res močan – skoraj tako močan kot kakšna pravljična pošast. Kajti zmogljivosti so res impresivne, sploh za tako kompaktno podobo: skupna moč dosega okroglih 300 kilovatov (408 »konjev«), na voljo je 660 njutonmetrov navora, kar je dovolj za dirkaški pospešek 4,7 sekunde z mesta do stotih kilometrov na uro in največjo (elektronsko omejeno) hitrost 180 kilometrov na uro.

Kljub tolikšni zalogi moči in navora pa zna C40 pospeševati uglajeno, doziranje moči je vsaj prvih nekaj centimetrov hoda pedalke »plina« zelo zadržano, tako da je pospeševanje zložno in brez zoprnih sunkov, ki jih spodbuja hipni prirastek navora. Ampak ob odločnem pritisku je dobro imeti pred seboj prazno cesto, ker se zdi, kot bi ta Volvo hotel s pospeškom avto pred seboj kar preskočiti.

In seveda, oba elektromotorja sestavljata štirikolesni pogon, zaradi katerega je oprijem zanesljivejši ne samo na suhem, ampak tudi na drsečem asfaltu. C40 Recharge se ponaša s športnim pridihom, krmiljenje je hitro in natančno, toda to je res križanec in ne športni avtomobil. Preveč odločno in optimistično pospeševanje skozi zaprte zavoje lahko povzroči tudi izrazito podkrmarjenje, saj nadzorna elektronika prednjemu motorju odmeri malce preveč moči za odločnejše ukrepanje zadka.

Preberite še: Legendarna nemška avtomobilska znamka se znova poslavlja

Lahko pa rečem, da je sicer upravljanje v celoti privlačnejše, kot sem sprva pričakoval, in samo z enim pedalom je prijetno voziti po zavitih cestah, ne da bi se dotaknil stopalke zavor. Je pa res, da je sprva potrebne malce vaje, kajti hipni pojemek zna presenetiti (ni ga pa mogoče prilagajati).

Še pomembnejše pa je, da je vožnja udobna, kajti C40 Recharge kljub večjim 20-palčnim kolesom in pnevmatikam teče gladko in je blaženo tih in miren, kot se za dobro zasnovan električni avtomobil spodobi. A to ne velja na razpadajočih lokalnih cestah, kjer prihaja do blagih, a nadležnih sunkov v notranjost (kar vendarle v glavnem pripisujem večjim in težjim kolesom).

Vožnja z enim pedalom je pri tem avtomobilu skoraj obvezna, čeprav je tu še zavorni pedal (ki je bil nekoliko preblizu pedala za plin), vendar je regeneracija tako močna, da uporaba skoraj ni potrebna. Treba se je samo naučiti zmanjšati pritisk na plin, da se avtomobil počasi ustavi. Prednost je seveda tudi ta, da regenerativno zaviranje pri mestni vožnji z ustavljanjem in speljevanjem prispeva k manjši porabi energije, saj se nenehno obnavlja.

Za spodoben doseg ima C40 vgrajeno baterijo z 78 kilovatnimi urami in s polno naj bi ponudil 450 kilometrov dosega. Seveda tudi ta električni štirikolesnik v praksi ne dosega laboratorijskih vrednosti in dejanska prevožena kilometraža je za približno četrtino krajša. Ali z drugimi besedami, odstopanje od tovarniško obljubljene porabe je očitno, ne pa tudi kritično, oziroma z 21,6 kilovatne ure nekje na sredini med mejnima normnima vrednostma 19,8 in 22,3 kilovatne ure na sto kilometrov.

Precej večji pa je razkorak pri polnilnih časih. Pri polnjenju na 50-kilovatni polnilnici Volvo navaja 68 minut, a dejansko si je treba vzeti uro časa, če manjka recimo samo polovica energije.

Verjamem, da je C40 marsikomu, predvsem zagovornikom in ljubiteljem e-mobilnosti padel v oči in se zasidral v srce. Nedvomno gre za zelo vroč avtomobil s temu primerno »pekočo« ceno, ki se suče okoli sedemdesetih tisočakov.