Test: Voyah Courage 2WD - Kitajski ustvarjalni pogum

Avtomobilska znamka Voyah na stari celini še ni posebej znana, a električni avtomobili iz dežele svile vse hitreje iščejo pot do evropskih kupcev. Voyah je del koncerna Dongfeng (nekoč industrijski panter Peugeota in Citroëna na Kitajskem) in se razglaša za prestižno znamko, zato mnogi menijo, da bi njihovi električni avtomobili lahko zahajali v zelje tako imenitnim imenom kot so Audi, BMW ali Mercedes-Benz.

Vsaj delno upoštevan evropski okus

Voyah je svoj evropski pohod začel z velikim križancem z imenom Free, potem so dodali še srednje velik model Courage. Avtomobila se ne razlikujeta le po velikosti, temveč tudi po tehnologiji, Free je bil dober avtomobil za Kitajsko, vendar njegovi kreatorji pri oblikovanju očitno niso upoštevali evropskega okusa, medtem, ko so se pri novincu zavedali, da bo šel tudi med kupce na stari celini.

To je opazno v kakovosti končne obdelave, izbranih materialih in arhitekturi potniške kabine. Armaturna plošča je vsaj na prvi pogled videti elegantna, digitalno moderna in urejena. V oči bodeta velik osrednji komunikacijski zaslon in zajetna sredinska konzola prezračevalne odprtine so brez kičastih poudarkov, zaman pa oči iščejo zvočnike. Zato pa se že po enem dotiku preveč dobro vidijo prstni odtisi na vseh gladkih površinah.

Iskanje prostorskih rešitev

Notranji arhitekti so se potrudili in dobro izkoristili prostor, zato sta prednja sedeža lahko velika in udobna in s prostorom za glavo in noge tudi potniki z več telesnimi centimetri nimajo težav. In niti ni presenečenje, da je tudi prtljažnik prostorsko obsežen, spodaj pa je priročen predal za polnilni kabel. Manjkata polica za prtljago in za električne avtomobile običajen prostor za shranjevanje pod pokrovom motorja.

Pri opremi ima Courage tipično kitajsko kombinatoriko, kar v evropskem jeziku pomeni, da ima elektroniko z nekaj funkcijami, ki so povsem odveč, po drugi strani pa mu primanjkuje elementov, ki se zdijo v evropskih avtomobilih samoumevni. Tako bi se med oskrbovanjem avtomobila z elektriko lahko zabaval z gledanjem video vsebin na zaslonu, ki se s pritiskom na eno od volanskih stikal s pomočjo elektrike premakne  s sredine armaturne plošče na desno, pred sovoznikov sedež, tam pa se izvleče mizica za pijačo in prigrizek.

Zvočno in svetlobno nastopaštvo 

Zvok iz zakrinkanih zvočnikov je razmeroma spodoben, čeprav ne vrhunski, še ena Courageova posebnost je, da se zvočna kulisa ne pojavlja le v notranjosti, ampak tudi na zunaj. Z enim pritiskom na stikalo lahko voznik avtomobil pripravi do žvižganja, ploskanja, lajanja ali mijavkanja  v pozdrav zunanjemu svetu. Ko avtomobil miruje, lahko okolici priredi celo predstavo, poleg zvokov, ki spominjajo na tiste, ki jih ustvarjajo nadležne kitajske igrače, številne svetlobne diode v maski, žarometih in zadnjih lučeh sledijo v ritmu glasbe. Iskreno, ne vem čemu služi ta zvočno svetlobni šov, vendar domnevam, da so na Kitajskem nad takšnimi in podobnimi domislicami precej navdušeni.

No in v tem navdušenju so pri Voyahu spregledali marsikaj bolj nujnega. Navigacijski sistem namreč (še) ni na voljo, aplikacija Apple CarPlay pa deluje le z žično povezavo s telefonom. Vendar USB-vtičnica dovaja tako malo energije, da telefon v praksi porabi več energije, kot jo potrebuje. In slovenski prevodi komunikacij in avtomobilskih izbirnikov menda še sledijo.

Nadležni vozni "pomočniki"

Druga skrajnost so številni asistenčni sistemi, ki preveč dosledno opravljajo svoje zaščitniško poslanstvo. Številni »pomočniki« so preveč natančno nastavljeni in vsak ima svoj pisk ali kakšen drug predirljiv zvok. Voznik, ki je samo rahlo nepreviden ali premalo osredotočen na vožnjo, tako pogosto sliši cel orkester opozorilnih zvokov; seveda jih je mogoče izklopiti, vendar je to početje nerodno in zamudno.

Po tehnološki plati (predvsem glede električnega pogona, je Courage v koraku z najbolj sodobnimi rešitvami. Litij-železo-fosfatna baterija, ki lahko shrani 80 kilovatnih ur elektrike, je spravljena v karoserijsko dno, prednost takšne namestitve je, da jo ni treba aktivno hladiti ali segrevati, da bi dobro delovala. Toda Courage jo lahko vseeno temperaturno optimizira na poti do polnilnice, kjer je tovarniško obljubljena moč polnjenja do 200 kilovatov.

Veliko moči in hiperaktivnost

Seveda se teorija (ne samo zaradi avtomobila, ampak tudi zaradi nezanesljive polnilne infrastrukture ) precej razlikuje od polnjenja v realnih okoliščinah. Kajti z malce sreče polnilna moč doseže 150 kilovatov, pogosteje pa se vrti nekje med 70 in 100 kilovati, skladno s tem pa sem lahko ugotovil kako relativen je lahko čas (oskrbe električnega avtomobila z energijo).

V osnovni izvedbi za pogon Voyahoovegga križanca skrbi elektromotor, ki poganja zadnji kolesi (obstaja tudi dražja izvedba z dvema motorjema in štirikolesnim pogonom), že šibkejši Courage pa ima z 215 kilovati moči (292 KM) povsem dovolj sile za dinamičnega voznika za volanom in 420 Nm navora za izkoristek vsega potenciala, ki ga lahko ponudi električni pogon. Torej, najvišja hitrost je pri številki 200 kilometrov na uro in za doseganje polovice te hitrosti za pospeševanje z mesta avtomobil porabi 6,9 sekunde.

Couragea sem si zapomnil po tem, da v običajnem voznem  režimu deluje mirno, udobno in lepo sledi voznikovim ukazom, medtem ko je v športnem načinu povsem drugačen, obnaša se kot trmoglavi najstnik s kompulzivno hiperaktivno motnjo in vplivom steroidov. Že zmeren pritisk na stopalko za plin povzroči takojšnje precej surovo pospeševanje, zaradi česar se vožnja lahko sprevrže v agresiven dvoboj voznika in avtomobil, kar se zdi nekako logično. Kajti kdor takšne vozne dinamike ne mara, lahko vozi v običajnem ali eko voznem režimu.

Energijsko varčen, solidno vozen

Kljub  zmogljivostim je Courage razmeroma energijsko varčen, čeprav poraba presega tovarniško obljubljenih 18,9 kilovata na 100 kilometrov. Še zlasti pozimi, ko mraz  krepko zdesetka zmogljivost baterije, je obljubljeni doseg 476 kilometrov utopija, kakšnih 120 manj pa je že v okviru mogoče realizacije. Vodljivost in zanesljivi občutki na volanu so pri kitajskih avtomobilih pogosta šibka točka, ki se jo niti zelo ne sramujejo, a Voyah Courage je v tem elementu skoraj prijetno presenečenje. Z izjemo športnega režima, ko je lega v hitrih ovinkih dolgo nevtralna, je v običajni ali udobni nastavitvi mogoče čutiti rahlo nagibanje karoserije in na mokrem asfaltu tudi kakšen nadzorovan zdrs zadnjega dela, ki gs zelo hitro ustavi stabilnostna elektronika.

Cenovno se Courage ne uvršča med najcenejše kitajske električne avtomobile in obstaja nekaj razlogov, da je nekoliko višje kot bližnji tekmeci. Drugo vprašanje pa je, ali imajo ti razlogi tolikšno težo, da bi ta soliden kitajski štirikolesni izdelek lahko našel pravo pot v labirintu, kjer je iz dneva v dan vse več neposrednih tekmecev.