Toyota RAV4 2.0 4WD 3V

RAV4 namreč ostaja zvest samemu sebi: je pravi mestni terenec, z omejenimi (toda pri RAV4 še vedno prepričljivimi) terenskimi sposobnostmi, predvsem očesu všečnim videzom in tako kot pri prejšnjem modelu je mogoče izbirati med dvema karoserijskima različicama.

Pri prvi izdaji je bilo tako, da je bila privlačnejša krajša različica, sedaj se mi zdi, da je ravno nasprotno. Avtomobil je oblikovno zrelejši, zato se mu bolj poda uglajenost štirih bočnih vrat.

Res pa je krajša različica okretnejša, za mestno življenje primernejša in v razredu, ki ga označujemo z imenom mestni terenci, je to pomembna lastnost. Še posebej, če ne zahteva prevelikih odrekanj pri uporabnosti. In pri RAV4 je tovrstno odrekanje še znosno.

To pomeni sicer manj prostora na zadnji klopi, toda ne toliko manj, da ne bi bila uporabna. Pravzaprav še najbolj moti dejstvo, da je treba nanjo splezati mimo umaknjenega prednjega sedeža, kar je lahko tudi zaradi višje nasajenosti avtomobila in temu primerno višjega spodnjega roba vrat za manj gibčne včasih nekoliko naporno. Na srečo se sedež dovolj umakne in tudi vrata se odpirajo dovolj široko.

Podobna zgodba je v prtljažniku: dovolj za dva, dovolj za vsakdanje potrebe, dovolj za krajše poti, le ne poskušajte v tale RAV4 spraviti štirih odraslih s prtljago za štirinajstdnevno smučanje. Ali pa si vsaj omislite velik strešni prtljažnik.

Preostanek tegale RAV-a je takšen kot pri večji oziroma daljši različici. Kabina sodi med prijetnejše, s pregledno in lično, na trenutke športne občutke vzbujajočo armaturno ploščo in trikrakim volanskim obročem.

Vzdolžni sedežni pomik zadovolji tudi višjerasle voznike, bočni oprijem sedežev pa je dovolj zanesljiv, tako da iz njih ne boste padli ob vsakem poskusu športne ali terenske vožnje.

Nekaj stikal je sicer še vedno nerodno nameščenih, zato pa je sredinska konzola lahko skoraj za vzgled urejenosti. Zadaj so potniki res nekoliko na slabšem, toda rešuje jih možnost vzdolžnega pomika klopi, če za njo ni preveč prtljage - pri tem se potrdi zgoraj opisano svarilo o smučarskih izletih.

Udobje na zadnji klopi zmanjšuje predvsem podvozje. Je dokaj trdo nastavljeno; prednjim obesam še uspe dobro ublažiti udarce izpod koles, zadnja prema pa tega ne zmore najbolje. Pri hitrejši vožnji po bolj razriti makadamski cesti potniki zadaj že kar neprijetno (ne pa tudi voznik spredaj) poskakujejo. No, rešitev je preprosta: naslednjič jih pustite doma.

S kratko medosno razdaljo, stalnim štirikolesnim pogonom s sredinsko viskozno sklopko je RAV4 ustvarjen prav za tovrstno zabavo na makadamu, še posebej, ker je volanski obroč dovolj odziven in voznika obvešča, kaj se dogaja spredaj. Zaradi krajše medosne razdalje lahko zadek na neravninah v ovinku (pa tudi na ravnini pri večji hitrosti, če so na cestišču ritmično zaporedne prečne grbine) pobegne iz smeri, toda s trmasto nogo na stopalki za plin in nekaj dela z volanom tudi takšni položaji niso nevarni. Prej nasprotno.

S podvozjem dobro sodeluje tudi motor. Gre za štirivaljnik s Toyotinim sistemom VVTi (nastavljivo krmiljenje sesalnih ventilov), ki zmore 150 konjev in 192 Nm pri na pogled visokih 4000 vrtljajih v minuti (največjo moč doseže še dva tisočaka više). Toda ugotovili smo, da je dovolj prožen že pod 2000 vrtljaji, zelo rad pa se tudi vrti. In ker je tudi menjalnik bolj limuzinski kot terenski, s hitrim napredovanjem ni težav. Tako se RAV4 dobro znajde tudi na avtocesti in tudi v asfaltnih ovinkih, saj se podvozje preveč ne nagiba.

Torej, trivratno različico RAV4 je mogoče brez težav uporabljati povsod in vsak dan. Res ima nekaj napak (pri vzvratni vožnji bo marsikdo preklel rezervno kolo na zadnjih vratih in premajhen brisalec, zadnja vrata sama pa lahko zaradi odpiranja vstran povzročijo kako preglavico na tesnih parkiriščih), ampak imamo občutek, da gospoda z začetka zgodbe ne bi preveč motile in ga ne bi odvrnile od nakupa.

Če dobro premislim, tudi mene ne bi. Motila pa bi me cena, saj ni med najnižjimi. Pri petvratni različici jo nekako še mogoče utemeljiti, pri trivratni - avtomobil je uporaben največ za dva potnika in morda otroke zadaj, toda v tem primeru z malo prtljage - pa ne več. In imam občutek, da je bil žalostni zven črpalkarjevega glasu namenjen ceni, ne avtomobilu.

Dušan Lukič

foto: Uroš Potočnik, Bor Dobrin