Volkswagen Caddy 1.9 TDI (77 kW) DSG Life Bis

Še tik preden so pri Volkswagnu obnovili njegov videz, smo imeli na testu različico, ki je zdaj ni več na voljo v Volkswagnovem prodajnem programu, bo pa za njo najbrž marsikomu žal. Gre namreč za kombinacijo nekaj manj kot dvolitrskega turbodizelskega motorja, kjer so za vbrizgavanje goriva v valje še skrbele šobe, nameščene ob vsakem valju (tako imenovani vbrizgalni sistem Pumpe-Düse). Zaradi tega je bil naš testni primerek precej glasnejši, kot so sicer običajni motorji, pri katerih za vbrizgavanje dizelskega goriva skrbi skupni vod. A tudi ti, zdaj že opuščeni Volkswagnovi motorji (težave s prilagoditvijo na zahteve po normi EU5), so imeli dobro stran – varčno porabo.

Naš je že bil usmerjen v takšno 'stiskaštvo'. Če avtomobil te velikosti ob povsem običajnem načinu vožnje zadevo zmore le s povprečjem 6, 9 litra goriva na 100 km, je to v današnjem času omejenih finančnih možnosti še toliko boljše.

Preizkušeni Caddy Life je bil pravzaprav namenjen voznikom, ki cenijo udobje. Opremljen je bil namreč z znanim in uspešnim Volkswagnovim dvosklopčnim menjalnikom (DSG). Ta, šeststopenjski, prav prijetno poskrbi za učinkovit prenos moči na prednja kolesa, voznik pa ima na izbiro ali ročni ali samodejni način prestavljanja. Po nekaj začetnih preizkusih, kako zadevo ureja človek, torej – jasno – ročno, se večina odloči, da to prav tako učinkovito in z veliko manj napora lahko opravlja tudi stroj in menjalniška ročica se le še redko znajde v položaju za ročno pretikanje. Seveda je pri tem Caddyju kljub temu še nekaj možnosti, da to počnemo ročno, in sicer ko vozimo po kakšnem strmejšem klancu.

Odločilen razlog za nakup Caddyja je predvsem njegova notranjost. Ne moremo sicer zapisati, da je izredno prilagodljiva, je pa zato toliko prostornejša. Caddy je, karoserijsko gledano, Touranov brat. A ker je v osnovi bolj tovornjaško usmerjen, je oprema notranjosti skromnejša. Tako ima zadaj le zložljivo klop (in ne posameznih sedežev kot Touran). Prtljažnik je bil opremljen z dodatkom, ki se pri nalaganju ali razkladanju prtljage ali manjših paketov zdi izredno uporaben.

Dno je namreč mogoče izvleči in tako lahko težje predmete dvigamo ali spuščamo z manj napora (in pritiska na obročke med hrbteničnimi vretenci! ). A ima ta pridobitev tudi slabo stran: če prtljažnik ni poln, se ob pospeševanju ali zaviranju pa seveda tudi ob hitrem vijuganju kosi prtljage v zadku prevažajo sem in tja. Bolje bi bilo, če bi jih lahko preprosto na to dno pritrdili, a za kakšno prtljažno mrežo ni primernih zank.

Sta pa zato pohvalno udobna voznikov in sovoznikov sedež, tudi dovolj prilagodljiva. Bogatost opreme pa je seveda odvisna od tega, koliko je bodoči lastnik pripravljen nameniti za Caddyja. V primerjavi s tekmeci ni poceni, a – kot smo pred časom omenili že v naših prvih dveh Caddyjevih testih – bo dobro služil tistim, ki potrebujejo kombi, torej avto za kombinirane namene.

Tomaž Porekar, foto: Aleš Pavletič