Volkswagen Golf 1.4 TSI (90 kW) DSG7 Comfortline

Tokrat sem svojo pot v nekdanjo 'Ljudsko' republiko, vzhodno Nemčijo, načel s temu primernim vozilom. Pot sva ubrala skupaj z 1, 4-litrskim Golfom. Preden sem se odpeljal iz Ljubljane, sem bil kar malo v dvomih, kako se bo končalo tole večtisočkilometrsko popotovanje.

A avto, ki sem ga zaradi njegove skrite narave kaj kmalu (ljubkovalno, da ne bo pomote) preimenoval iz Golfa v Goljufa, je navdušil. Če bi vas avtomobilski proizvajalci večkrat takole 'ogoljufali', bi bil svet lepši. Za svoj denar namreč dobite več, kot ste pričakovali. Običajno je ravno nasprotno. Žal.

Golf 5 generacije, ki se poslavlja, je spodoben vsakdanji avto, ki pod motornim pokrovom ponuja toliko, kot so še pred nekaj leti zmogli le dvolitrski agregati, po možnosti s turbinskim puhalom. Še sveži so spomini na popotovanja s prejšnjo generacijo Golfa, ko je 'štirica' z 1, 9-turbodizelskim motorjem zmogla takrat povsem spoštljivih 90 'konj'.

Hja, danes je 1.400-kubični mlinček že močnejši. In ne le to – pri VW so očitno mnenja, da je omenjeni model že malce za časom, saj imajo bojda nared že novega. Narobe svet . .

Pa sva jo takole 'žgala' skupaj z Golfom po nemških 'autobanih' in se povsem solidno razumela. Navdušil je menjalnik tipa DSG, ki je bil na tem avtu izpostavljen kot nekakšna posebnost. Zaradi tega je bil omenjeni velociped tudi predan v testno uporabo naši hiši. Torej kot bi uvoznik dejal: »Čujte vi, pisuni. Preizkusite tole, da boste vedeli, kaj je zares dober menjalnik in kaj je vsakdanje uporaben avtomobil.« In res je tako.

Golf kot Golf. Pregovorno ljudski in pregovorno nemški. Vse je nekako tam, kjer naj bi bilo. Lično in kakovostno izdelan, brez neokusnih vesoljskih vložkov, kot jih najdemo recimo v Hondi Civic, kjer armaturna plošča sveti tako, da je treba tudi ponoči voziti s sončnimi očali.

Golf ima solidne, morda malce trde sedeže, diskretna lita platišča, elegantno črno barvo in okusno kromane poudarke.

Nekoliko je motil le glasen motor, ki ga ob močnejšem priganjanju še kako slišite, ko odmeva po potniški kabini. A tudi to sem uspešno rešil. Ko sem glasneje navil najnovejši CD Kida Rocka, je, glej no glej, rjovenje motorja izginilo. Oziroma ga nisem več slišal. Morda bi moral VW zgoščenke s tovrstno glasbo serijsko prilagati v 1, 4-litrske Golfe.

Ah, saj res – menjalnik. Sem ljubitelj avtomatike. Zakaj bi prestavljal ročno, če lahko to namesto mene opravi tehnika. Zakaj bi stekla spuščal ročno, če lahko le pritisnem na gumb. In zakaj bi visel na volanskem obroču, če mi pri vrtenju lahko pomaga servoojačevalnik. Me razumete?

Ko bom kupoval Porscheja, bom zahteval ročni menjalnik. A do takrat bo preteklo še veliko časa, zato stremim po avtomatiki, ki me ne utruja v mestni gneči, kolonah ali na podeželskih cestah. Med vožnjo na avtocestah je še najbolj vseeno. Zatakneš peto ali šesto in gre. Glavno, da je tempomat. In testni Goljuf ga ima!

DSG je zakon. Avtomatika deluje, kot bi avtomobil gnal elektromotor. Ste kdaj preizkusili Toyotinega Priusa?

No, če ste eden tistih, ki prisegajo na bencin, in če se strinjate z mano, da boste začeli 'goniti bicikel', ko bo vse avtomobile gnala elektrika, potem je ta menjalnik pravi za vas. Golf vleče zvezno, pri pospeševanju, prehitevanju . . skratka, kadar pohodite stopalko plina, je avtomobil v pravi prestavi, da je kos nalogi, ki mu jo naložite. Nikdar se ne zgodi, da bi ga ujeli spuščenih hlač ali da bi sredi prehitevanja tovornjaka neljubo pretaknil v višjo prestavo.

Skratka deluje. Deluje tako, kot sem si zamislil prvič, pred leti, ko je nekdo omenil, da so Nemci 'pogruntali' tovrstno reč.

Zadevo priporočam! Je pa seveda res, da sodobna tehnika ni poceni. A poglejte na situacijo s pozitivne strani. Zavestno trdim, da je v Golfu z dobro opremo in s samodejnim menjalnikom vožnja udobnejša kot v povsem oskubljenem Passatu. Me razumete? Udobje se meri znotraj, ne od zunaj. In to avtomobilu govori v prid, čeprav cena ni niti malo več ljudska. Navsezadnje pa – tudi črno-belega televizorja nimate več doma, kajne, pa čeprav je bil barvni precej dražji.

Gaber Keržišnik, foto: Aleš Pavletič