Volkswagen Sharan 2.0 TDI Bluemotion

Sharan je bil nekdaj pojem družinskega enoprostorca, skupaj z Espaceom. Potem so prišli manjši, a še vedno dovolj družinski: Scenic in Grand Scenic, Touran, C-Max . . In Sharanov razred je rasel, le Sharan je ostajal enako majhen in zastarel. A Volkswagnovci so zdaj stvar popravili odločno.

Sharan je tako zrasel, in to ne malo.

22 centimetrov več ga je v dolžino (skupaj 4, 85 metra) in 9 v širino. Je pa – manj kombijevski in bolj športni obliki na ljubo - nekaj nižji, in sicer za 1, 2 centimetra. Zunanja oblika se do pike natančno drži trenutne Volkswagnove oblikovalske DNK, zato je nos poudarjeno širok, zad­nje luči pa velike.

Sharan od zunaj svojo velikost pravzaprav odlično skriva, prav nič pa mu to ne uspe izza volana. Že prvi vtis je močan: velika, široka armaturna plošča, dolga potniška kabina v notranjem vzvratnem ogledalu. Hudiča, je to Sharan ali Transporter?

A ne bojte se: prostora je res ogromno, a Sharan ni kombi. Sedenje je zelo avtomobilsko, saj je sedež mogoče spustiti precej nizko, zunanja ogledala bi lahko bila večja, volan je lepo pokončen ter materiali in izdelava prestižno limuzinski.

Seveda se izza volana najdejo tudi pomanjkljivosti: stopalke so zamaknjene preveč v desno, k sredini avtomobila (stopalka sklopke je skoraj na sredinski osi sedeža), kar utegne občutljivim povzročiti neprijeten občutek v spodnjem delu hrbta, preglednost, predvsem občutek, do kje segajo vogali avtomobila, pa boljša.

A takih stvari se stalni voznik hitro navadi, zato večjih težav ni.

Merilniki so prijazni do oči in zelo pregledni, grafični zaslon med njimi pa vozniku (Volkswagnova klasika) zagotavlja vse pomembne in manj pomembne informacije. Za upravljanje seveda (še ena klasika) skrbijo gumbi na volanskem obroču. Stvar je znana že dolgo, preizkušena in uporabna – zakaj bi jo torej spreminjali.

Sharan se lahko pohvali tudi z obilico odlagalnih površin, od držal za pijače do prostora za mobilnike, ključe, vključno z velikim predalom na vrhu armaturne plošče.

Oznaka Highline pomeni boljše notranje materiale. Kromirani oziroma aluminijasti dodatki na armaturni plošči, sredinski konzoli in volanu razbijajo sicer enolično monotonost sive plastike, ki jo je v tako veliki kabini seveda veliko, sedeži so bili oblečeni v kombinacijo alkantare in usnja, predvsem pa dovolj dobro nas­tavljivi in zelo udobni tudi na dolgih poteh.

Klimatizacija je v tem primeru večpodročna, saj se da posebej nastavljati tudi za potnike zadaj.

Zadaj v tem primeru seveda pomeni drugo in tretjo sedežno vrsto. Druga je sestavljena iz treh samostojnih, vzdolž­no pomičnih (za 160 milimetrov) sedežev. Sedenje na njih je udobno, saj so nameščeni precej visoko (okoli šest centimetrov višje kot recimo v prejšnjem Sharanu), tega pa bodo veseli tudi otroci, ki bodo tako bolje videli vstran in naprej.

Ker se Sharan lahko pohvali z izdatno not­ranjo širino, bodo na njih brez težav preživeli tudi trije odrasli. Vse tri sedeže je mogoče zložiti in tako dobiti ogromen nakladalni prostor za prednjima sedežema, ki se lahko po namestitvi zaščitne mreže primerja z manjšimi dostavniki.

Tudi ko (popolnoma preprosto) izvlečete oba sedeža v tretji vrsti, za prtljago ne zmanjka prostora. Prtljažnik se namreč takrat poglobi in za prtljago še vedno ostane nekaj prostora. Dostop do zadnjih sedežev olajšajo velika drsna vrata na vsakem boku, a ima ta rešitev tudi svoje minuse.

Vrata sicer za samo premikanje ne zahtevajo veliko moči, bolj moti dejs­tvo, da je treba za sproščanje njihovega mehanizma kljuko potegniti navzven in nekoliko nazaj, kar gre slabo skupaj z dejstvom, da je treba vrata ob tem za zapiranje potisniti naprej.

Poleg tega jih je treba, da se zaprejo do konca, kar krepko zaloputniti. Ker Sharan nima možnosti samodejnega zapiranja vrat do konca (zad­njih nekaj milimetrov pomika ne povsem zaprtih vrat, kot je to možno pri večjih limuzinah), lahko le iz srca svetujemo, da si omislite električna drsna vrata.

Podobno velja za prtljažnik – tam sicer težav s kljuko ni, so pa vrata vendarle velika in nežni ženski roki bi električno zapiranje (z odpiranjem ni težav) prišlo prav.

Za potnike na zadnjih sedežih (ker je dno pred njimi poglobljeno, ni težav s ­tiš­čanjem kolen v brado in se zadaj

sedi precej udobno) je mogoče dopla­čati tudi za bočne varnostne blazine, sicer pa je v Sharanu za varnost dobro poskrb­ljeno, tako s serijskimi varnostnimi blazinami kot sistemom ESP pa tudi čvrsto karoserijo.

V poglavje udobje spada tudi zvočna izolacija in tudi tu se Sharan dobro izkaže. Tudi pri mestnih hitrostih se dizelsko drdranje komaj prebije v potniško kabino, piš vetra okoli karoserije pa pri večjih hitrostih ni moteč. Dvolitrski turbodizel pod motornim pokrovom s svojimi le 103 kilovati oziroma 140 'konji' avtocestnim preganjanjem sicer ni najbolj naklonjen.

Do hitrosti okoli slovenske omejitve sicer pride še znosno hitro, nato pa se dogajanje opazno upočasni – Sharan ni ne lahek ne majhen in velika čelna površina pač na­redi svoje. Če se le da, posezite po močnejši, 170-'konjski' različici, sploh če veste, da se boste večkrat vozili z nalo­ženim avtomobilom.

V testnem Sharanu je moč motorja na kolesa prenašal šeststopenjski ročni men­jalnik, ki ima (kot smo pri Volkswagnu že vajeni) kratke in natančne gibe. Spet: izberite raje DSG, da bo vse skupaj udobnejše, še posebno v mestni gneči, nujna pa taka izbira seveda ni.

V vsakem primeru boste z gorivom kar dobro varčevali, saj imajo vsi Sharani oznako Bluemotion. To pomeni sicer motorno klasiko, zato pa ima sistem start-stop, ki skrbi za varčevanje z gorivom, ko stojite na mestu (ko se zunaj ohladi, bo prihrankov manj, saj noče ugasniti motorja, če notranjost ni popolnima segreta ali če se motor ni segrel na delovno temperaturo), večji akumulator, ki se polni le, ko motor ni obremenjen (recimo pri ustavljanju), močnejši alternator . .

Končni učinek je seveda odvisen od načina vožnje (največji so prihranki v mestu), a že Sharanova testna poraba pove, da sistem deluje; ustavila se je namreč tik pod osmimi litri, kar je za skoraj pet metrov dolg in tono in tri četrt težak limuzinski kombi vsekakor odlična številka – in 70-litrska posoda za gorivo bo tako lahko zdržala (če se malo potrudite) tudi tisočaka kilometrov.

Pa poraba goriva ni edina točka, pri kateri je Sharan varčen: tudi cenovno, če ga pogledate skozi prizmo velikosti in uporabnosti, je dovolj ugoden. In ko k temu prištejete še podvozje, ki je dober kompromis med preprečevanjem nagibanja v ovinkih in blaženja udarcev izpod koles, je jasno, da imajo Volkswagnovi razvojniki dober izgovor, zakaj smo na novega Sharana tako dolgo čakali: lahko je hitro, lahko je dobro, oboje skupaj pa (razen izjemoma) ne gre.

Iz oči v oči . .

Vinko Kernc: Se zavedate, kako daleč v preteklosti je februar 1995? Takrat sta Ford in VW skupaj predstavila dvojčka Galaxyja in Sharana. In hkrati oba zatrjevala, da so po resnem premisleku namerno oba opremili s klasičnimi bočnimi vrati, ker drsna delujejo preveč dostavniško.

Sharan je res presenetljivo dobro kljuboval času vseh 15 let, a – kot se zdi – ne zaradi vrat, saj so pri novem modelu, kot ste opazili, drsna. In novi Sharan je krepko pripravnejši tudi v vseh drugih pogledih, vključno s sedeži, ki jih ni treba več tovoriti iz avtomobila za povečanje prostora. Le precej precej velik je postal tale Sharan …

Koliko stane v EUR

Dodatna oprema testnega vozila:

Kovinska barva 496

Pomoč pri speljevanju v klanec 49

Parkirna tipala spredaj in zadaj 531

Poklopni zunanji ogledali 162

Radio RCD 510 383

sedemsedežna izvedba 1.299

Strešne letve 245

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič