Volkswagen Transporter Kombi

Ali so bili razlog tulipani ali kaj drugega, po 60 letih ni več pomembno. Vseh pet generacij (1947, 1967, 1979, 1990 in 2003) družijo presenetljive prodajne številke, veliko narejenega dela in prijetni spomini.

Verjetno ne bomo zgrešili, če namignemo, da je v času hipijevstva oz. gibanja flower power veliko naše generacije nastalo prav v Transporterju. Tudi (ali predvsem) v takih, ki so bili umetniško okrašeni z rožicami na karoseriji in iz katerih se je nenehno valil dim.

Zato kljub konservativni obliki čustva so. Ko dandanes lezeš za volan, moraš občutiti malce nostalgije (se še spominjate zračno hlajenega motorja zadaj ali izdatnih previsov? ), pa tudi občudovati preobrazbo teh nekoč res le za trpežne narejenih avtomobilov.

Če obvladate parkiranje s pomočjo zunanjih vzvratnih ogledal in znate v križiščih zapeljati malce bolj 'na okrog', potem z vožnjo ne boste imeli težav. V mestu pomaga odlična preglednost (visok položaj, veliko steklenih površin), pri testnem avtomobilu so na pomoč priskočila še parkirna tipala, za kamere pa boste morali seči globlje v žep.

Vsaj na sprednjih sedežih se sedi zelo pokončno, in ker je prestavna ročica romala na sredinsko konzolo, je omogočen tudi prehod v drugo vrsto. Pozorni bodite le na ročno zavoro, ki je stlačena ob voznikov sedež in v dobi električno krmiljenih tudi precej nepriročna.

Medtem ko je za potnika spredaj razmeroma dobro poskrbljeno (učinkovita klimatska naprava, na žalost le dve varnostni blazini), pa potnikom zadaj ni z rožicami postlano. Sedeži so klopi, varnostnih zaves ni, klimatska naprava pa kljub ločenemu upravljanju za zadnji del le stežka ohladi oziroma ogreje veliko potniško kabino.

Priporočamo dvojna drsna vrata (leva so na seznamu dodatne opreme), ki se zatesnijo s pomočjo elektromotorjev, zato so jim kos tudi otroci, in omogočajo nemoten prehod tudi na prepolnih parkiriščih.

Povsem druga pesem je s prtljažnimi vrati: odpiranje še nekako gre, zapiranje pa zahteva kar precej moči, kar bodo nežnejše polovice pograjale.

Prtljažnik? Če ne štejemo edinega minusa, da tretja vrsta sedežev ni vzdolžno pomična, je prostornine za kramo dveh, ne samo ene družine. Sedeži so žal fiksno vpeti v tla, zato jih lahko le odstranite (ali prekucnete), kar pa znova zahteva nekaj moči.

Ahh, punce, saj vemo, kaj potem sledi; le kdo se vam lahko upre, ko s prosečim pogledom kličete na pomoč! In ko smo že pri prtljažniku oziroma notranjosti: prvi vtis je, da so malce varčevali pri materialih, po nekajdnevnem druženju pa začneš hvaliti plastiko, ki je trpežna in prijazna za vzdrževanje. Se še spomnite, kako hitro otroci umažejo avto?

Tudi Transporter je doživel novodobno preobrazbo, angleško poimenovano 'downsizing'. Iz 2, 5-litrskega petvaljnika se je spremenil v dvolitrski štirivaljnik, ki mu pri delu pomaga turbopuhalo. Vbrizgavanje poteka prek sistema skupnega voda in serijski filter trdih delcev zagotavlja, da spada med ekološko naravnane motorje, ki ustrezajo ekološki normi Euro 5.

Ta motor si lahko omislite v štirih različicah, saj ponuja 62 kW (84 KM), 75 kW (102 KM), 103 kW (140 KM) in 132 kW (180 KM). Prvi trije so z enim turbopuhalom s spremenljivo geometrijo in je razlika zgolj pri krmilni elektroniki, zadnji pa je biturbo.

Mi smo imeli na testu 103-kilovatnega in lahko mirno zagotovimo, da delo odlično opravlja. Do 150 km/h je precej poskočen (tudi ali predvsem zaradi kratkih prvih prestav, ki so v prid vleki ali polnemu prtljažniku), nato pa sicer izgubi nekaj iskrosti, vendar . . Zakaj bi morali voziti hitreje?

Motorju smo zamerili le pomanjkanje prijetnega grgranja, s katerim se je lahko pohvalil petvaljnik, drugače pa je precej neslišen. No, medtem ko lahko pohvalimo izoliranost motornega prostora, pa bi lahko v Hannovru malce več pozornosti namenili izoliranosti s ceste, saj se dogajanje okrog gum kar precej sliši.

Novi Transporter nima več motorja zadaj, prav tako so previsi čez sprednja kolesa skromnejši, zato ni tistega prijetnega občutka, ko si lahko po 'avtobusarsko' zapeljal s sprednjim delom čez robnike, saj so bile sprednje gume postavljene precej daleč zadaj. Je (bilo) to všeč samo meni?

Menjalnik je odličen, z malce debelejšo denarnico pa si lahko omislite tudi sedemstopenjski dvosklopčni menjalnik DSG in štirikolesni pogon 4Motion s četrto generacijo sklopke Haldex.

Ima pa Transporter serijsko nameščena ESP in pomoč pri speljevanju v klanec, kar mu štejemo v velik plus. S povprečno porabo 9, 4 litra boste lahko računali na domet, ki presega magično številko 1.000 kilometrov.

Pri Volkswagnu pravijo, da sta Transporter in Caravelle namenjena bolj delu, Multivan in California pa užitku. No, če bi že moral izbirati, bi se raje odločil za užitek, a tudi s Transporterjem ni bilo mučno.

Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič