Volvo V70 D5

Z Volvom V70 D5 sem se letos odpravil na smučanje. Natančneje v avstrijski Saalbach. No, naključje je hotelo, da sem moral po službeni dolžnosti pot nadaljevati še na Dunaj. »Odlično, « sem pomislil, »Volvo me bo moral tokrat prepričati tudi z zmerno porabo in ne le s svojimi zmogljivostmi«. In to mu je tudi uspelo! Pot, dolgo prek 1100 kilometrov, je opravil z eno samo posodo goriva. Torej z manj kot 70 litri goriva. To pomeni, da tudi 6, 3 litra na sto prevoženih kilometrov ni presegel.

Vas s tem podatkom nisem prepričal? Prav, poskusimo z zmogljivostmi novega dizla. Tovarna obljublja 120 kW/163 KM in 340 Nm navora. Moč pri tem motorju morda sploh ni pomembna, saj prostorninsko podobni bencinski agregati zmorejo mnogo več, toda ob tem nikar ne prezrite navora. 340 »njutnov«! Če vam številka ne pove veliko, le primerjava; najzmogljivejši Volvo z oznako T5, ob moči 284 kW/250 KM, zmore »le« 330 Nm navora. Torej ga D5 ponuja celo 10 Nm več. In tega še zdaleč ne skriva.

Iskrivost, ki jo kaže med prehitevanji, presega marsikatera pričakovanja, ob vsem tem pa svoje delo opravlja z zvokom, ki je mnogo sorodnejši bencinskim kot dizelskim motorjem.

Ni kaj, Švedom moramo priznati, da so tokrat opravili odlično delo. Žal pa ga niso zaključili. Odličen motor so ponudili le v kombinaciji s petstopenjskim ročnim menjalnikom. Da njihova odločitev ni bila pravilna, ugotovite v trenutku, ko dosežete največjo hitrosti, saj se kazalec na merilniku vrtljajev skoraj povsem približa rdečemu polju. Torej mu šesta prestava še kako manjka. Mnogo bolj kot to pa bodo nekateri pogrešali samodejni menjalnik.

Sicer pa je Volvo V70 predvsem družinski avto, kar dokazuje že s svojo kombijevsko zaključeno zunanjostjo. Nadaljuje pa z notranjostjo. Svetli materiali, odlični sedeži, izdatno nastavljiv volanski obroč, vrhunski avdiosistem, dvokanalna klimatska naprava, potovalni računalnik, vgrajen mobilni telefon z ločeno slušalko, dodatki iz lesa in nenazadnje tudi usnje, ki razvaja voznika in potnike.

Omeniti in pohvaliti je treba vsaj še zračnika v B-stebričkih, s pomočjo katerih si lahko potnika zadaj usmerjata dotok svežega zraka, predvsem pa lično urejen in spodobno velik prtljažni prostor. Slednji je tako kot potniška kabina prevlečen s kakovostnim blagom, v dnu skriva uporaben predal, z zlaganjem zadnje klopi pa ga je seveda mogoče tudi povečati. Klop je, tako kot pri večini, deljiva v razmerju 1/3 : 2/3. Bolj kot to pa je zanimivo, da se delitvi klopi prilagaja tudi pregradna mreža, s čimer del prostora zadaj ostane uporaben povsem do stropa tudi takrat, ko v zadku prevažamo nekoliko daljše predmete. Še en dokaz, da pri Volvu ne pozabljajo na varnost potnikov!

Pa se za konec vrnimo še enkrat k motorju in njegovim zmogljivosti! Najbolj zagrizenih zagovornikov bencinskih motorjev najverjetneje tudi ta Volvo ne bo prepričal. O razlikah, ki danes vladajo med bencinskimi in dizelskimi motorji, pa nekaj vseeno pove izjava mojega prijatelja, ki je, mimogrede, velik ljubitelj Volva T5: na poti iz Ljubljane proti Gorenjski me je šele nekje pri Kranju vprašal: »A sam do 4500 se vrti? «

Moj odgovor je zapisan v naslovu.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič