Volvo V70R AWD

Volvo V70 z oznako R in dodatkom AWD zgornji definiciji kar dobro ustreza. Njegov petvaljnik, ki s pomočjo turbopuhala zmore okroglih 300 konjskih moči in 400 Nm, si vsekakor zasluži naziv močan. Konec koncev o tem priča tudi manj kot sedemsekundni pospešek do 100 kilometrov na uro, še bolj pa hitrost po prevoženih 400 metrih. Ja, tovrstni V70 je močan.

Lahko pa je tudi brutalen. Ne le ko se prebudi turbina - takrat namreč voznik dobi brco v, hmmm, spodnji del hrbta - brutalen je tudi, ko je pod kolesi neravno cestišče. Oznaka R namreč ne pomeni le polne konjušnice pod motornim pokrovom, temveč tudi zanesljivi in športni legi na cesti prirejeno podvozje. To pomeni, da so vzmeti in blažilniki trdi, nizkopresečne 17-palčne (pa čeprav tokrat zimske) gume pa tudi niso namenjene povečevanju udobja.

Zato sunki s kratkih grbin dobro usekajo skozi sedeže. Ampak pomembno je, da s tem ne zmotijo krivulje skozi ovinek. Za dobro lego na cesti človek pač potrpi. Ali pa si namesto R kupi D5.

Oznake brutalno si tokrat predvsem zaradi kombinacije z zimskimi gumami niso prislužile zavorne zmogljivosti. Saj ne da bi prisilno hlajenim kolutom imeli kaj očitati, toda tri stopinje zunanje temperature v kombinaciji z lamel polnimi Goodyearovimi zimskimi gumami so naredile svoje - zavorna razdalja se je raztegnila prek 40 metrov. Vendar glede na to, da je povprečje ob teh pogojih bližje številki 45 kot 40 metrov, gre verjeti, da se tale Volvo z letnimi copati in ob temperaturah, bolj naklonjenih kratkim rokavom, ustavi brutalno hitro.

Malce brutalnosti zahteva tudi menjalnik. Šest prestav je dobro izračunanih, a če hoče voznik pri pospeševanju izvleči še zadnje desetinke, mora biti desnica hitra in predvsem močna. Škrtanja sicer ni, toda menjalnik da jasno vedeti, da ima raje lagodje in zanašanje na navor.

Lep? Grd? Kakor komu. Volvo je bil od nekdaj sinonim za štirioglatost, in tudi zaobljeni vogali sedanje generacije tega ne morejo (in nočejo) skriti. Enako velja za notranjost z izjemno udobnimi in oprijemljivimi sedeži, vrhunskim položajem za volanom in precej kvadratnim (seveda) videzom. Tistim, ki vedo, kaj je Volvo, bo všeč, tistim, ki bodo pohodili stopalko za plin, bo vseeno, za druge pa je vseeno.

Tisti, ki vedo, kako izkoristiti motorne zmogljivosti v kombinaciji s štirikolesnim pogonom in dobrim podvozjem, bodo odkrili, da se lahko 4, 7 metra dolgi kombi kljub toni sedemsto brez težav vrže počez v ovinek, ga predrsi in pospeši proti naslednjemu. Ali pa nežno zakrmari proti vrhu ovinka, nameri linijo izhoda in brez odvečnega spodrsavanja koles izstreli proti naslednjemu. Kakor je komu ljubo, vedno pa zelo hitro.

In tista o pitju? Ja, V70R je lahko požrešen. O tem govorita trinajstlitrsko testno povprečje pa tudi dejstvo, da zmerna vožnja te številke ne zmanjša za več kot dober liter in pol ali slaba dva. Ampak ko za takšen avto odštejete toliko denarja, je liter ali dva gor ali dol povsem akademska zadeva, mar ne?

Dušan Lukič

Foto Aleš Pavletič