Kratki test: Volvo XC90 T8 Twin Engine R-Design - T8, ne V8!

Čeprav je del priključnohibridnega pogonskega sklopa, ki nosi oznako T8, 'le' štirivaljni turbobencinec (poleg 82-'konjskega' elektromotorja), ima celota krepko več moči kot nekdanji V8. Tisti je zmogel 315 'konjev', T8 jih ima 408 oziroma okroglih 300 kilovatov. Še več: že bencinski štirivaljnik je s svojimi 320 'konji' zmogljivejši od starega V8, saj ima tako mehanski kot turbopolnilnik.

Tako zmogljiv, a prisilno polnjen bencinski motor in več kot dve toni mase je seveda slišati kot recept za gromozansko porabo, a ker gre za priključni hibrid, se XC90 T8 izkaže. Na našem 100-kilometrskem normnem krogu je bila povprečna poraba bencina le 5,6 litra, ob tem pa smo seveda izpraznili baterijo, kar poleg teh 5,6 litra bencina pomeni še 9,2 kilovatne ure električne energije. To je sicer več, kot obljublja tovarna po pravljičnem standardu NEDC (po njem je poraba vsega dva litra in pol), a vseeno je rezultat odličen. Kot je pri priključnih hibridih pogosto, je bila testna poraba bencina celo nižja od normne, seveda zato, ker smo XC90 redno polnili in se veliko vozili le na elektriko. Ne sicer po 40 kilometrov, kot pravijo tehnični podatki (spet: zaradi nerealnih standardov meritev, ki veljajo v EU), ampak okoli 25 do 30 (glede na nežnost desne noge) jih je moč narediti.

A hitri vožnji s tem hibridom se je težko upreti, 400 'konjev' je preveč mamljivih. Pospeševanje je odločno, delovanje sistema odlično. Voznik lahko izbira med petimi režimi vožnje: Hybrid, ki je za vsakodnevno rabo, pri čemer sistem sam izbira med pogonom, ter zagotavlja najboljše zmogljivosti in porabo goriva; Pure electric – že ime pove, da gre za popolnoma električni režim vožnje; Power mode, ki trenutno zagotavlja vso razpoložljivo moč; AWD, ki zagotavlja stalni štirikolesni pogon, ter Save (če je baterija napolnjena), ki elektriko v bateriji prihrani za poznejšo rabo. Če je baterija prazna, z vklopom tega načina sporočimo bencinskemu motorju, naj polni tudi baterije.

Glavno težavo hibridnih avtomobilov – teža baterij – so pri Volvu elegantno rešili in jih namestili v sredinski tunel med sedeži ter tako zagotovili idealno porazdelitev mase, hkrati pa zaradi baterij ne trpi velikost prtljažnika.

So pa baterije seveda krive za krepko maso T8, saj že prazen tehta krepko več od dveh ton. To se pozna tudi na cesti – po eni strani je vožnja zaradi tega udobnejša, je pa res, da se v ovinkih hitro pokaže, da T8 ni tako agilen kot njegovi lažji, klasično motorizirani bratje (na primer T6). Nihanja karoserije je vseeno zelo malo, še manj nagibanja v ovinkih. Vožnja mora biti res hitra, obračanje volana pa sunkovito, da se voznik, predvsem pa potniki zavejo, da sedijo v velikem križancu. Ob tem nanje ves čas pazijo najsodobnejši asistenčni sistemi (prepoznava obcestnih znakov, opozorilo pred zapustitvijo voznega pasu, aktivni žarometi LED, aktivni tempomat, sistem za nadzor mrtvega kota, aktivna pomoč pri parkiranju ...).

Da so si Volvovi oblikovalci dali res veliko dela, dokazuje že zunanjost, ki spada med najmarkantnejše na trgu ta hip, še posebej pa notranjost. Ne le oblikovno in pri materialih, temveč tudi z vsebino. Povsem digitalni merilniki ponujajo natančne in jasno berljive informacije. Izstopa sredinska konzola, povsem očiščena, zgolj z osmimi gumbi in z velikim pokončnim zaslonom. Za pomikanje po menijih (levo, desno, gor in dol) se zaslona sploh ni treba dotakniti, kar pomeni, da si lahko pomagamo s čimerkoli, tudi s prsti, ki jih grejejo rokavice. Hkrati se je pokončna postavitev tudi v praksi pokazala za dobro idejo – prikaže lahko obširnejše menije (več vrstic), večji navigacijski zemljevid, hkrati so nekateri virtualni gumbi večji in jih je lažje najti, ne da bi bilo treba pogled odvračati s ceste. Prek zaslona lahko upravljamo praktično vse sisteme v avtomobilu.

Seveda se sedi odlično, tako spredaj kot zadaj, in glede na skoraj petmetrsko dolžino in skoraj trimetrsko medosno razdaljo je jasno, da je prostora res veliko. Ko prostor (in svetlobo, ki v avto vstopa skozi velike steklene površine) združimo z uporabljenimi materiali (les, kristal, usnje, aluminij in še kaj), je jasno, da gre za eno od lepših in prestižnejših notranjosti na trgu. Ko k temu dodamo še odličen avdio sistem in vrhunsko povezljivost s pametnimi mobilniki, postane jasno, da so Volvovi oblikovalci (tudi povsem ločen oddelek v danskem Köbenhavnu, kjer so zasnovali info-zabavni sistem) svoje delo opravili odlično.

Sicer pa to velja za celotno moštvo razvojnikov: XC90 je s to motorizacijo odličen tehnični dosežek in odlična izbira v svojem razredu – je pa res, da to pokaže tudi njegova cena. Dobra glasba pač nekaj stane, bi lahko malce obrnili star pregovor.

besedilo: Dušan Lukič, Sebastjan Plevnjak
foto: Saša Kapetanovič