Še vedno uspešen kot dizel

Komaj bi lahko rekel, da so od predstavitve druge generacije 3008, ki je predstavljala kvantni oblikovalski skok te znamke, minila skoraj štiri leta. Od takrat je tale kompaktni križanec (ki ponuja tehnično osnovo še Oplovemu Grandlandu X in Citroenovemu C5 Aircrossu) žel uspeh za uspehom, in če ste morda že pozabili, leta 2017 je bil tudi evropski avto leta.

Seveda je 3008 še danes simpatičen križanec, ki navdušuje predvsem z dobro umerjenim razmerjem med kompaktnimi zunanjimi merami, prostornostjo in sodobno notranjostjo, kjer mi je osebno še vedno najbolj všeč k vozniku spretno obrnjen kokpit, ki ponuja tisti občutek športne utesnjenosti. No, bolje rečeno – občutek dobro ukrojene tesne superge.

Vključno z nekaj še danes dokaj originalnimi potezami, kot so navidezna preklopna stikala iz aluminija in seveda digitalni kokpit oziroma digitalna instrumentna plošča, kjer je bil Peugeot eden prvih ponudnikov. Brez skrbi, tudi sedenje je udobno v tistem smislu, da se mi nikoli ni zdelo previsoko (ampak je zraven tudi višinska nastavitev), za znamenitim i-cockpitom s pomanjšanim volanom pa sem se osebno vedno lahko čisto spodobno namestil (česar pa ne morem reči za nekatere svoje kolege), kar pomeni, da sem dobro videl merilnike prek zgornjega roba volanskega obroča.

Najmanjši dizel je tudi ena od najnovejših pridobitev tega kompaktneža, preden bo proti koncu leta doživel blago prenovo, sploh v kombinaciji z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom. Ne glede na mere dizel takemu avtomobilu preprosto pristaja – zaradi navora, umirjenosti, porabe … No, 1,5 litra ni ne vem kaj, toda dovolj, da so inženirji iztisnili iz štirih valjev 96 kilovatov in zelo spodobnih 300 njutonmetrov. To pa tudi pomeni, da so mu lahko namenili sodoben samodejni menjalnik – ne dvosklopčnega, da ne bo pomote.

Klasični primerek s pretvornikom navora in osmimi prestavnimi razmerji ter možnostjo pretikanja z obvolanskimi ročkami. Dizelskega porekla ne skriva, vsaj nad dobrimi 2000 vrtljaji ne. In z menjalnikom se motor dobro ujame, sploh ob zmernem pospeševanju, ko mirno in hitro pretika navzgor. Pri vožnji navzdol večkrat prestavlja nižje, kar mi ni bilo pogodu, njegovi elektronski možgani pa so se tudi požvižgali na moje želje in višjo prestavo. Sicer mu prožnosti ne gre očitati (kar je pri samodejnosti sicer težje ugotavljati), ampak že pri skromnih 1.800 vrtljajih se je motor dobro počutil (prepričljivo miren in tih) in je bil sposoben odločno pospeševati.

Okej – odločnost je treba pač razumeti v smislu moči motorja in menjalnika. Je pa res, da si motor za spodobne rezultate porabe želi res nizkih hitrosti na motorni gredi in dolgega prestavnega razmerja. S 4,4 litra, kolikor obljubljajo, prav gotovo ne bo nič, če ste vsaj blizu dovoljenih hitrosti na avtocesti, pa je mogoče voziti blizu šestih litrov. Hja, skoraj dobro tono in pol prinese na tehtnico, da o uporu ne govorim …

Štirikolesnega pogona sicer ne ponuja, toda tudi skoraj 22 cm oddaljenosti od tal je dober adut za občasne pustolovce. In tiste, ki si želijo le višjega sedenja in boljšega pogleda naprej. In za takšne bosta skromen dizelček in ležerna samodejnost prava rešitev.