Še zdaleč ne zgolj še en športni SUV...

Čeprav sem o novem Cupra Formentorju veliko povedal že v prejšnji številki, je vsekakor prav, da tokrat ponovim osnove. Torej, Formentor je prvi 'samostojni' avtomobil španske premijske znamke (ki je še vedno pod okriljem Seata), ni pa njihov prvi športni SUV. Še pred Formentorjem je Cupra kupcem ponudila model Ateca, tehnika in mehanika obeh pa sta praktično enaki. Čeprav za Cupro Ateca velja, da je hiter in v ovinkih zelo 'priročen' SUV, pa v primerjavi s standardnim Seatom oblikovno ni prav nič dramatično drugačen. Nič zato, Formentor je namreč tisti premijski model, ki bo pri kupcih zaigral tudi na karto čustev.

In fant, Formentor, kadar je govora o tistem, kar oko rado vidi, vsekakor ima kaj pokazati. To, da so mu že pri spočetju namenili vlogo hišnega zapeljivca, da torej ne bo le 'navita' različica nekega standardnega hišnega modela, se je pokazalo v zapeljivi mišičasti podobi, ostrih linijah in silhueti, ki vsaj na prvi pogled močno spominja na nekatere nekajkrat dražje predstavnike avtomobilske eksotike.

Hočem reči, da večje odprtine in reže za zajem zraka, predimenzionirani zaključki izpušnih cevi ter konkretno veliki zavorni koluti niso nujno potrebna nadgradnja, ampak kot sestavni del skrbno načrtovane in potrebne celote. Vsekakor si drznem zapisati, da se je koncern, v katerega Formentor spada, po dolgem času resnično potrudil glede svoje zamisli in izdelal avtomobil, pri katerem glavno vodilo ni bilo s čim manjšim oblikovalskim vložkom generirati čim boljši rezultat.

Žal se je oblikovalska svoboda v notranjosti porazgubila v oblikah in rešitvah, ki ste in smo jih tako v koncernu kot pri znamki Seat že vajeni. Čeprav Cupra vsaj z enim kolesnim parom rine v premijski avtomobilski razred, ne morem zapisati, da notranji ambient izžareva neko posebno veličino, vsekakor pa je daleč od tega, da bi utegnil razočarati. Za doseganje športnega in premijskega občutka največkrat zadostuje že igra barv, materialov ter oblazinjenja - in Formentor pri tem ni izjema. Oblikovalci pri Cupri so na tem področju opravili dobro delo, vse skupaj pa je v duhu sodobnega pristopa nadgrajeno še z lastno grafično podobo voznikovega in osrednjega multimedijskega zaslona.

Na Cuprini mednarodni predstavitvi, kjer sem se na začetku jeseni prvič v živo srečal s Formentorjem, so še posebej pozorno naglasili njegovo družinsko orientiranost in vsestranskost. Menim, da precej upravičeno. Formentor se namreč dimenzijsko uvršča ob bok SUV-jem, kot so Ateca, Tiguan, Audi Q3 in podobni, edina razlika pa je pravzaprav v tem, da je od naštetih konkretno nižji.

V povprečju dobrih 12 centimetrov, oziroma če zapišem nekoliko drugače, Formentor je le za dobrih 5 centimetrov višji od običajnih petvratnih kombilimuzin. Če sem še nekoliko bolj natančen, z naštetimi si deli tudi svojo osnovno platformo MQB Evo, kar prevedeno v prostornost pomeni, da je v njem popolnoma dovolj prostora za potrebe večine družin, katere člani so vsaj približno zrasli v okviru standardov konfekcijskih številk.

Čeprav se strešna linija proti zadku kupejevsko spušča, je tudi na zadnjih sedežih dovolj prostora za glave (kot rečeno – za večino potnikov), predvsem pa potniki ne glede na to, na katerem sedežu sedijo, nikoli ne bodo dobili občutka utes­njenosti. Skoraj prostorskega razkošja pa sta deležna voznik in sopotnik. Pomik sedežev je izredno darežljiv, enako velja tudi za višino dviga in spusta sedežev, pri čemer pa so mislili predvsem na nižje, saj se ne glede na položaj sedeža vedno sedi nekoliko višje.

Pač v manirah SUV-jev (ali vsaj križancev), kar Formentor ne nazadnje tudi je. Prtljažnik sicer (tudi zaradi štirikolesnega pogona) ni največji v razredu, vseeno pa bi moral s svojimi 420-litri prostornine zadostovati za daljše počitnice. Verjemite mi, da boste v resnici pri najzmogljivejšem Formentorju prej kot več prtljažnega prostora pogrešali tiste bolj praktične prednosti, kot so na primer mreže in trakovi za pritrjevanje prtljage.

Zdi se mi precej logično, da so se pri Cupri odločili, da bodo Formentorja najprej ponudili v najzmogljivejši različici. Prvič zato, ker gre v tem primeru za izredno samozavesten avtomobil, ki na trgu zaseda prostor, v katerem pravzaprav ni veliko neposrednih tekmecev. Tisti redki pa so večinoma bistveno dražji. Drugič pa tudi zato, ker bo zmogljivostni zastavonoša pred prihodom šibkejših različic pridobil določeno mero zanimanja in spoštovanja pri kupcih. Tisti najbolj vneti pa tako ali tako redko vprašajo za ceno. Sicer pa bodo zunanja (in notranja) podoba, večina tehnike, še posebej pa vozna dinamika namreč tudi pri šibkejših modelih ostale enake.

Naj še pred pomembnejšimi zadevami pri takem modelu takoj povem: Formentor v smislu športnosti ni ekstremen avtomobil. Bi pa to utegnil kmalu postati, pri Cupri se namreč že precej glasno šušlja, da lahko pričakujemo tudi različico z oznako R.

Štirivaljni turbo bencinski motor kljub svoji 228-kilovatni konfiguraciji relativno dobro skriva svoj sicer športni in zmerno vzkipljivi značaj. Med njemu podobnimi ga z vidika kultiviranosti uvrščam povsem v vrh, k čemur pripomore tudi odlična sinhronizacija z avtomatskim (ali robotiziranim, kakor želite) dvosklopčnim menjalnikom. Prav menjalnik namreč najbolj pripomore k prikrivanju dejstva, da se motor resnično zbudi pri 2.000 vrtljajih, od tam naprej pa se val enakomernega navora sprošča vse do rdečega polja pri 6.500 vrtljajih glavne gredi.

Tudi v trenutkih, ko je glavnina 310 'konjev' spuščena z vajeti, v okolico ne uide pretirano veliko trušča, v kabini pa pri obeh športnih nastavitvah (Sport in Cupra) zvok, ki spominja na grgranje motorja V8, pomaga generirati tudi zvočnik pod sedežem. Razumem, da dva litra delovne prostornine težko proizvede konkretno grmenje, a vseeno menim, da bi lahko pri Cupri z več ponosa na zmogljiv motor dovolili, da bi se ozračje in kabina polnila z zvoki različnih frekvenc in manj konstantne, recimo temu raje dirkaško barvite amplitude. Vsaj v tistih športnih voznih programih.

Med testom sem - z izjemo voženj v dvoje - vedno izbral program Sport ali Cupra, pri čemer pa je mojemu ušesu bolj ustrezal program Sport (prijetno pokanje iz izpušnega sistema). Osnovni komfortni vozni program namreč na odprtih in hitrih cestah ponuja prelahkotno krmiljenje (električna servopodpora) ter skoraj zapoznele reakcije menjalnika med zaviranjem in pred pospeševanjem v zavoj. Priznam, kljub štirim križem na plečih se še vedno ne morem prepričati, da je avtomobil s 310 'konji' mogoče voziti enako kot varčni dizel.

No, načeloma bi Formentorja lahko, saj z nekaj samodiscipline in sledenja normalnemu prometnemu tempu poraba zlahka pade na ugodnih osem litrov, celo kakšen deciliter manj. Pri tem ne gre pozabiti na to, da z mesta do sto kilometrov na uro vendar pospeši v petih sekundah, se v hipu (tam, kjer je to dovoljeno) izstreli do 230, nato pa relativno hitro nabere še tisto razliko do elektronsko omejenih 250 kilometrov na uro. To so podatki, ki bi jih morali resno jemati tudi lastniki dragocenih Cayennov.

Glede na zmogljivosti je torej korektno, da Formentorju priznamo izredno športno formo, vseeno pa si ga ne bom zapomnil kot ekstremnega športnika. Zato namreč obstajata dva razloga. Prvi se seveda skriva v fiziki. Prepričan sem, da bo Cupra Leon z manjšo maso in enakim motorjem bistveno bolj ekstremen in eksploziven avtomobil, hkrati pa ima Formentor, čeprav je v svojem razredu med najnižjimi, v primerjavi s klasičnimi 'hot hatchi' (podobnih mer) precej višje težišče.

Seveda je ob podpori elektronike in na račun posamičnih obes na vseh kolesih v hitrih ovinkih še vedno zelo učinkovit avtomobil. Oprijema je zelo veliko v vseh fazah športne vožnje, najsi bo to pri pospeševanju po ravnem kot tudi pri odločni vleki v ovinek. Seveda svoje doda tudi štirikolesni pogon, ki s pomočjo elektronsko nadzorovane sklopke vseskozi skrbi za to, da sprednji del ne sili iz ovinka, medtem pa zadnji kolesni par zvesto sledi prednjemu. Posledično je mogoče praktično takoj po vstopu v ovinek do konca pritisniti plin ter samo z dodajanjem volana uživati v skorajda brutalnem pospeševanju.

Vseeno pa s preigravanjem plina in zavor ni težko doseči, da si zadek zaželi nekoliko drugačnega radija pri vožnji skozi ovinek. Pravzaprav bi lahko rekel, da je zadek Formentorja prav zabavno hiter, vseeno pa lahko voznik računa na asistenco varnostne elektronike. Sistem nadzora stabilnosti ima več stopenj in omogoča precej konkretno omejevanje, vseeno pa pločevina in potniki ostajajo na varni strani. No, če bi kdo res želel, si lahko v programu Cupra varnostno elektroniko tudi popolnoma izklopi. Pa tudi takrat je Formentor še vedno v vlogi pametnejšega.

Ko ob pretiravanju odnese zadek, je za ponovno in nadzorovano utirjenje zadnjega kolesnega para dovolj že hipen odvzem plina in droben popravek smeri z volanom, pri čemer se izkaže natančen krmilni mehanizem, ki mimogrede o dogajanju dobro obvešča voznika.

Drugi razlog, da je po mojem mnenju Formentor vseeno bolj družinski kot dirkaški SUV, sem našel, ne boste verjeli, v sicer odličnem menjalniku. Pregovorno hitri in odzivni sedemstopenjski DSG je pri ročnem prestavljanju navzdol za odtenek prelen in tudi v ročnem načinu se na voznikove ukaze odzove z nekaj zamika. Enostavno bi si glede na poreklo znamke in športno konotacijo tega SUV-a želel, da bi elektronika menjalnika nekoliko bolj zaupala vozniku - pri ročnem in samodejnem načinu. Saj razumete, moj menjalnik – moj odziv. Zagotovo je še nekaj varnostne rezerve.

Dopuščam možnost, da sem nekoliko preveč pikolovski, a to počnem vedno, kadar je celoten paket zelo blizu popolnosti. In če za omenjeno lenobo ni kriv menjalnik, potem velja vzrok za nedohajanje tega pri zaviranju iskati v zavorah. Spredaj se je namreč na zavorni set podpisal Brembo. In to, kar ta zavorni set zmore (večkrat zapored), enostavno ni normalno. Mislim, v okviru tega cenovnega razreda človek res redko doživi, da se prej kot zavore utrudi njegovo telo. Vsekakor velja računati na to, da želodec marsikaterega sopotnika enostavno ni vajen tako intenzivnega maltretiranja. Palec gor za zavorne zmogljivosti in občutek na pedalu.

Ker se bodo v uvodu omenjenemu gospodu občasno vendarle pridružili tudi otroci in gospa, ki navsezadnje s svojim blagoslovom odobri nakup tovrstnega 'družinskega ekspresa', so pri Cupri v okviru voznega programa Comfort poskrbeli, da bodo družinska potovanja zmerno udobna in predvsem tiha. Glasnost motorja je mogoče omejiti na glasnost povsem običajne Atece, podvozje pa zmerno udobno blaži prečne neravnine na cesti. Formentor je sicer še vedno za odtenek bolj čvrsto vzmeten kot običajni SUV-i. Resnici na ljubo pa na dobrih cestah ni neudoben niti takrat, ko je elektronsko nastavljivo dušenje blažilnikov nastavljeno na najbolj trdo nastavitev.

Na področju povezljivosti in multimedijske platforme Formentor kot nov avtomobil prinaša veliko svežine. Zdaj že večkrat dobro opisane, pohvaljene in pograjane platforme se bomo, kot kaže, navadili hitreje, kot smo mislili. Osebno se imam na tem področju še vedno za 'dinozavra', zato sem bil nad upravljanjem navdušen bistveno manj kot večina mojih sopotnikov, ki so se med vožnjo razumljivo lažje osredotočali na vse razpoložljive funkcije.

Vseeno pa moram pod črto zapisati, da stvar potem, ko jo prvič povežeš z mobilnikom, deluje več kot odlično, zato sem prepričan, da bodo najnovejši koncernski pristop kmalu usvojili prav vsi vozniki vseh starosti. Predvsem zato, ker tisti najbolj osnovni ukazi, ki se nanašajo na odličen avdio sistem in nastavitve ogrevanja ter hlajenja, hitro preidejo v gibalni spomin, morje preostalih možnosti pa v bistvu sploh ni življenjskega pomena.

Čisto pred koncem še na kratko o tem, zakaj sploh izbrati najmočnejšo Cupro Formentor. Seveda zato, ker za zmerno ceno (tudi v smislu stroškov lastništva) ponuja dober kompromis med prestižem, športnostjo in vsakodnevno uporabnostjo. Predvsem pa zato, ker od viška ne boli glava. Formentorjevih 310 'konjev' pač paše.