Zakaj dopoldnevi niso najboljši trenutek dneva za vožnjo avtomobila?

9. 5. 2018 | Jure Šujica
Deli
Zakaj dopoldnevi niso najboljši trenutek dneva za vožnjo avtomobila? (foto: Jure Šujica)
Jure Šujica

V tem času se na cesti namreč dogajajo številne, milo rečeno, čudne situacije, za večino pa so skupni imenovalec starejši vozniki in voznice.

Dopoldnevi v delovnem tednu so čas, ko na slovenskih cestah ni pretirane gneče. Večina ljudi je namreč v službah, mlajši so na fakultetah, v manjšini pa smo tisti zaposleni, ki smo zaradi takšnih in drugačnih obveznosti na cesti tudi v času med malico in kosilom, ko je promet najbolj tekoč in so ceste manj obremenjene.

A kot pravi Smolar: »Na cesti nikdar nisi sam.« In tako je tudi dopoldne. Ko boste naslednjič v dopoldanskem času na cesti, predvsem v mestnih središčih, le opazujte, kdo sedi za volanom avtomobila, ki se je ravnokar peljal mimo vas. V veliko primerih so to starejši, ki se v tem delu dneva največkrat odpravljajo po nakupih in drugih obveznostih ter se s tem izognejo popoldanski gneči. To je sicer le dobro, saj s tem popoldanske konice na cesti niso še hujše kot navadno, pa tudi kaos v nakupovalnih centrih je vsaj nekoliko manjši.

A starejših voznikov na cestah ne prepoznamo, šele ko pogledamo za volan avtomobila, ampak pogosto že veliko prej. K pisanju tega bloga me je tako spodbudil kup dogodkov med vožnjo po gorenjski prestolnici. Najprej je voznik nekoliko starejšega Mercedes-Benza ustavil ravno na prehodu za pešce in nato čakal 10 metrov oddaljenega mimoidočega, da je prečkal cestišče. Naslednja situacija se je primerila le nekaj metrov pozneje pri vozniku, na pogled sodeč nekje v zgodnjih osemdesetih, ki je s sveže očiščenim Capturjem zapuščal krožišče z vklopljenimi štirimi utripalkami. Na opozorila preostalih voznikov se pri tem ni oziral.

Nekaj pred 12. uro popoldan istega dne se je po sosednji ulici nato pripeljala starejša gospa (verjetno le kako leto mlajša od prej omenjenega gospoda) z ne tako staro belo nemško limuzino, in to kar z odprtim pokrovom prtljažnega prostora. Ali je bilo še do nedavnega kaj v njem, ne vem, a prtljažnik je bil prazen. Gospo so na odprt prtljažnik opozarjali tudi drugi udeleženci na cesti, a se nanje ni kaj dosti ozirala. Kdo bi vedel, kdaj je ugotovila, da je njen avtomobil deležen dodatnega zračenja.

Dan, ko so se zgodili opisani dogodki, je bil sicer sončen, čemur pripisujem tudi dejstvo, da se številni vozniki niso odločili za uporabo sprednjih žarometov. Pa če pustimo ob strani to, da zakon predvideva kazen za neuporabo luči tudi podnevi, njihova uporaba pripomore k večji varnosti na cesti. Po drugi strani pa se zdi, da vozniki soudeležence na cesti na neprižgane žaromete njihovih jeklenih konjičkov le še redko opozarjajo.

Vsake toliko v medijih slišimo, da je starejši voznik ali voznica na avtocesto zapeljal v napačno smer. A to je samo vrh težav. Pogostejše so opisane situacije, kakršne so se mi pripetile v zgolj dveh urah vožnje na odseku ceste, dolgem kak kilometer in pol. Nobena izmed njih sicer ni bila usodna, vse pa kažejo na to, kako nepozorni znajo biti starejši vozniki na cesti. Zatorej: starejši vozniki, pamet v roke, premislite, kaj počnete, spremljajte, kaj se dogaja okrog vas, predvsem pa sami pri sebi razmislite, ali ste resnično še primerni za udeležbo v prometu. Mlajši pa jim pri tem pomagajmo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja