V prvi letošnji številki Avto magazina se je bleščal limetasto rumen (ali zelen?), popolnoma svež Fordov C-Max. In na testu si je prislužil odlične ocene.
Slabo leto dni kasneje se je skoraj enak C-Max za pol leta priključil naši testni floti. Je enake barve, imenovane Limelight (nekje med rumeno in zeleno), ima skoraj enako opremo in enak motor. A ker v pol leta o avtomobilu izvemo mnogo več kot v vsega dveh tednih, smo C-Maxa z veseljem ponovno pozdravili.
1,6-litrski turboštirivaljnik je že prvo popoldne dokazal, da se v testu nismo zmotili
Res je zmogljiv, tih in uglajen, varčen pa zna biti le, če je takšen tudi voznik in če so takšne tudi ceste. Avtocesta in mestna vožnja razumljivo pomenita, da poraba ne bo dizelsko majhna – trenutno je malenkost nad osmimi litri (po potovalnem računalniku, saj doslej še nismo nalivali goriva od polnega do polnega, da bi izračunali porabo), pa ob tem potovalni računalnik oziroma merilnik FordEco Mode, ki analizira vožnjo voznika, pravi, da smo idealno varčno prestavljali in predvidevali promet (in se tako izogibali nepotrebnemu zaviranju), le hitrost vožnje mu ni bila všeč.
Nič čudnega, če smo v prvih nekaj dneh prevozili okoli 800 kilometrov, a od tega le približno 40 po regionalnih cestah. Vse drugo je bilo mesto ali avtocesta, zadnje je bilo čez prst za tri četrtine prevoženih kilometrov.
Res je, v takšnih razmerah bi bil dizel varčnejši, a koliko?
Več kot za liter zelo težko, manj zmogljiv 140-'konjski' dizel pa stane tisočaka več. In s to razliko se tišje, udobneje (tale bencinec je tudi precej prožnejši od dizla in zato prijaznejši v mestu) in z manj tresljaji vozite približno sto tisoč kilometrov. Kaj se bo s porabo dogajalo v prihodnosti, ko se bo mešanica prevoženih cest spreminjala, bomo seveda natančno spremljali.
Sčasoma se bomo navadili tudi na upravljanje informacijskega sistema ter avdiosistema z gumbi na volanu – ti so namreč na obeh straneh enaki in popolnoma enako označeni, pa je (vsaj na začetku) kar nekaj ugibanja, kaj kateri počne, pa tudi kakšna kletvica, ko že tretjič po pomoti zamenjaš postajo na radiu namesti podatka potovalnega računalnika. Bomo videli, ali se bomo navadili ...
Pozitivno oceno smo takoj pripisali navigaciji – ob zmerni ceni vsega 815 evrov (pa za to dobite še kamero za vzvratno vožnjo in sistem bluetooth za prostoročno telefoniranje) je kljub manjšemu zaslončku dovolj uporabna, predvsem pa dovolj natančna in zgodnja pri sporočanju navodil.
Tudi sistem bluetooth deluje odlično, skupaj z brskanjem po imeniku mobilnika vred, in ker omogoča tudi predvajanje glasbe z mobilnika, bo vsaj lastnikom pametnih mobilnikov, ki imajo običajno na njih tudi celotno zbirko glasbe, prihranjeno ukvarjanje z vprašanjem CD ali USB-ključek. Enkrat povežete (sistem in mobilnik, seveda), vedno deluje. Odlično.
Malce manj enotni smo pri električnem odpiranju prtljažnih vrat: so sicer praktična, ko so roke polne, a tudi malce počasna, zlasti ko se mudi.
In še največji plus 'podaljšanotestnega' C-Maxa, ki si ga je prislužil v prvih dneh služenja ...
Ne motor, ne hitro in gladko tekoča ročica menjalnika, ne omejevalnik hitrosti ... Ne, najbolj smo bili hvaležni za ogrevano vetrobransko steklo in sumim, da bomo, ker bodo dnevi, predvsem pa jutra še hladnejša, na ta račun C-Maxu odpustili marsikatero pomanjkljivost, ki bi se utegnila pojaviti.
Pritisk na gumb, približno 15 sekund in led na vetrobranskem steklu se spremeni v vodo, ki jo odstranijo brisalniki. Medtem pa sosed praska, drgne in (sodeč po ritmu meglene sape iz ust) tudi preklinja ...
Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič