Kolumna: Matjaž KorošakUvodnik: Matjaž Korošak - Akio in njegova resnica

Skorajda ni številke Avto magazina, v kateri ne bi vsaj enkrat pisali o problematiki elektrifikacije prometa – od tistih zelo pozitivnih učinkov pa do tistih malo manj pozitivnih. Z rahlo izjemo tokratne številke, da si malo oddahnete. Zato pa testiramo in predstavljamo nekaj zanimivih električno gnanih modelov (kar je gotovo pozitiven del sprememb).

13. 10. 2022

V nujnost tega procesa nas namreč prepričujejo zakonodajalci in evropska administracija v Bruslju, posledično pa tudi avtomobilske znamke. Sklicujoč se, seveda, na skrb za okolje. Okej, morda to celo kupim ... Ampak pri tem preprosto ne morem razumeti, kako je evropska avtomobilska industrija tako lahkotno skozi roke spustila stoletno in praktično neulovljivo globalno prednost razvoja motorjev, menjalnikov, podvozja ...

Zdaj, ko je elektrika menda edini vir energije za pogon, so karte spet na novo razdeljene in konkurenca bo še hujša kot kadar koli. Prednost je skopnela, ekstra dobiček verjetno tudi, evropska industrija sčasoma ne bo več alfa in omega. Škoda. Rekel bi – strel v koleno za Evropo ...

Sam motor z notranjim zgorevanjem namreč ni krivec za toplogredno problematiko. No, vsaj ne sam, pač pa v kombinaciji z gorivom. Ampak ne, evropska zakonodaja je zavrnila praktično vse možnosti za razvoj sintetičnih goriv in uporabe vodika. Kljub minimalnim potrebam pri prilagoditvi obstoječih motorjev. Seveda je pridobivanje vodika in sintetičnih goriv drago in zahtevno, tudi energetsko potratno – za zdaj. A prav tako je tudi z uporabo ter izdelavo velikih in težkih baterij.

Poleg tega so in bodo za določene načine uporabe še kar nekaj let neučinkovite, energetsko potratne in vselej drage. Že večji dostavni kombiji morajo voziti s seboj kakšne pol tone baterij, da o tovornjakih in vlačilcih niti ne govorim. Tu so še večji in močnejši avtomobili, letala, če želite ... in seveda, tu je še avtomobilski šport.

Zato se mi zdi vztrajanje Akia Toyode, predsednika uprave Toyote, da bi zlasti vodik v kombinaciji z motorji z notranjim zgorevanjem moral ostati kredibilen pogonski vir energije (sploh glede na čistost izpuha in enostavnost prilagoditve), skoraj kot glas vpijočega v puščavi. Čeravno Toyoda ni osamljen, saj vodi konglomerat znamk, ki razmišljajo podobno široko.

Bistvo je – prihodnost osebne mobilnosti in transporta skoraj zagotovo ne bo povsem električna (tudi po letu 2035 ne), čeravno mnogi to želijo in idealizirajo. Glede na infrastrukturne luknje (že v EU, kaj šele drugod po svetu) je nujno, da industrija ponuja več, omogoči več. In tako res demokratizira ponudbo – glede na možnosti in dostop posameznika do vira (cenovno dostopne) energije. Zakonodaja pa mora to omogočati. In podpirati.