Pred kratkim mi je v roke prišel članek, ki ga je v Dnevniku objavil sicer priznan strokovnjak za penologijo Dragan Petrovec in ki je nekakšen povzetek prometne raziskave, ki jo je opravil Inštitut za kriminologijo.
Avtorja sicer spoštujem – predvsem to, kar zagovarja na področju kaznovanja prekrškarjev, še bolj pri povratnikih. A tu se zdi, da se je spustil na teren, ki ga ne le ne pozna, ampak se ga je poleg tega lotil s čustvi namesto racionalno. Iz teksta se namreč zdi, da so zanj avtomobili vir vsega zla na svetu in da so vsi, ki v vožnji uživajo, že skoraj kriminalci.
Verjetno je gospod Petrovec eden od tistih voznikov (če je sploh voznik), ki mu je vožnja nujno zlo, ki v njej niti malo ne uživa in ki se je loteva po sistemu 'stoodstotno togo držanje predpisov in čisto nič več'. Takšni vozniki so med nevarnejšimi na cestah (a seveda daleč od divjakov, ki povzročijo večino nesreč), saj jih ne zanima dogajanje okrog njih, svojega avtomobila ne poznajo, ne znajo se odzivati na dinamiko prometa. Povedano drugače: ne znajo popravljati ne svojih ne tujih napak, kar je eden od osnovnih pogojev za varno udeležbo v prometu.
In potem se v članku znajdejo posplošene trditve, da pisci testov poveličujemo hitrost in avtomobile z dinamično vozno izkušnjo. Ob tem avtor pozabi na vsaj dvoje; da dobra vozna dinamika (kamor spadajo tudi natančen volan, predvidljive reakcije vozila in usklajeno delovanje podvozja) skupaj z dobrim delovanjem asistenčnih sistemov pomeni osnovo, ki lahko vozniku zagotovi, da se bo rešil iz kritične situacije. In to je lahko, tudi če gre za vzornega državljana, ki jo je po spletu okoliščin povzročil sam – ali pa jo je nekdo drug. Le nekaj dni pred pisanjem tega uvodnika sem reševal položaj, ki bi zlahka privedel do trčenja, ko me je nekdo pri vključevanju na cesto prezrl. Šlo je izjemno na tesno in v kakšnem avtu z za odtenek slabšim podvozjem ali gumami sploh ne bi šlo. Pa sem vozil manj, kot veleva omejitev, in manj, kot na tistem mestu vozi velika večina voznikov. Ja, dobra lega na cesti je življenjskega pomena, le gospod Petrovec tega noče razumeti. In če s svojim pisanjem več ljudi spodbudimo, da si kupijo avtomobile z boljšo aktivno varnostjo, smo naredili veliko več kot on s svojim pisanjem.
Druga stvar, na katero avtor pozabi, je to, da večina tistih, ki pišejo o avtomobilih pri resnih medijih, o vozniški izkušnji bolj poglobljeno piše pri avtomobilih, ki so namenjeni temu, da se izkoriščajo tudi na meji – seveda pa ne na cesti. Če bi vedel, koliko voznikov se znajde na dirkališčih in s kakšnimi avtomobili, bi mu bilo jasno, zakaj je tako. V Avto magazinu se boste zelo namučili najti zapis o podvozju s stališča športnosti pri čisto običajnem družinskem križancu ali enoprostorcu. Tu zapišemo le tisto, kar je potrebno za varnost in opis udobja. Ko pa beseda steče o športnih avtomobilih, za katere obstaja velika verjetnost, da bodo prej ali slej zašli na stezo, je seveda edino prav, da bralcem pojasnimo tudi, kako se znajdejo tam.
In za konec: gospod Petrovec se je lotil tudi avtomobilskih oglasov, ki naj bi poveličevali hitrost in neodgovorno vedenje na cesti. In takšnih je po njegovem preveč, oziroma kot zapiše: »Tako rekoč ni mogoče najti reklame, ki ne bi spodbujala prehitre in nevarne vožnje.« Sprašujem se, ali gledava iste oglase in kako zelo moraš sovražiti avtomobile, da prideš do takega sklepa ... Le kaj bo naslednje: poziv k prepovedi avtomobilskega dirkanja?