Da ne bom ves čas samo kritiziral: tokrat si prometni minister Vlačič s predlogom uvedbe sedemdnevnih avtocestnih vinjet zasluži pohvalo.
Predvsem zato, ker so (kolikor mi je uspelo izbrskati) te sedemdnevne vinjete res sedemdnevne, torej naj bi veljale na dan nakupa plus šest dni. In to hkrati pomeni, da bodo morali turisti v tranzitu skozi Slovenijo kupiti dve, saj njihov dopust (ponavadi) traja vsaj osem dni (od sobote do sobote) – in to jih bo stalo 30 evrov, torej le pet manj kot doslej.
Vprašanje je sicer, ali bodo EU bedaki (s prometnim evrokomisarjem Antoniem Tajanijem na čelu) to požrli, a to že ni več problem slovenske vlade, temveč problem umske omejenosti evropskih tečnob.
Minister Vlačič je bil dovolj jasen: vprašanje trajanja vinjete je morda res stvar (tudi) EU, vprašanje cene pa je stvar, pri kateri smo popolnoma neodvisni. Če je komu 30 evrov preveč, naj si plača letalo, vozi čez Madžarsko ali plava čez Jadransko morje.
Sicer pa: 15 evrov za tedensko vinjeto je premalo. Slovenija večino denarja za avtoceste (vsaj polovico) nameni za njihovo gradnjo – in pri tem je popolnoma vseeno, ali se po njej nato nekdo pelje enkrat ali vsak dan. Da se lahko pelje (pa četudi le enkrat), jo je treba zgraditi in (vsaj) polovica stroška je tu. Torej mora vsaka vinjeta stati vsaj polovico cene vinjete z najdaljšim 'rokom trajanja'. In tedenska bi morala tako stati vsaj 45 evrov. Če Tajanijevo znanje matematike ni niti na ravni osnovnošolcev, je to njegov problem.
In ker sem skoraj prepričan, da so Tajani in kolegi dovolj bedasti, da bodo še naprej vztrajali, da je sedemdnevna vinjeta predraga, še nasvet našemu prometnemu ministru: za reševanje tovrstnih vprašanj obstaja evropsko sodišče, enako velja za neupravičeno blokado sredstev – in tu ne gre popuščati. Popuščanja EU je bilo namreč dovolj. Zdaj je čas za jajca.
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja