Da bo jasno čisto na začetku: ideja o ‘dnevu brez avtomobila’ se mi, vsaj v primeru, kot je bil v soboto v Ljubljani, ne zdi le odveč, ampak naravnost bedasta.
Pustimo ob strani dejstvo, da se s tovrstnimi akcijami ponavadi ukvarjajo osebki, ki imajo globoko v sebi zakoreninjeno sovraštvo do avtomobila (ali pa gre v resnici za strah? ), in da je popolnoma jasno, da je vse, kar lahko povzroči taka akcija, nezadovoljstvo ljudi, ne pa dvig nekakšne zavesti o tem, da je treba uporabljati (z izjemo podzemne železnice) ponavadi neuporaben mestni prevoz.
V Ljubljani je šla stvar še precejšen korak dlje. Le zakaj je treba v mestu, ki ima strogi center, namenjen samo in izključno pešcem, organizirati ‘dan brez avtomobila’? Zato, da nekateri dokažejo, kako malo pameti imajo?
Mimogrede; na to, da je strogi center Ljubljane odslej namenjen le še pešcem, lahko rečem le eno: končno. Vendarle se je našel župan, ki premore dovolj poguma, da je vse skupaj preprosto zaprl in pika. Škoda je sicer, ker so ob tem tisti, ki so načrtovali promet po zapori, naredili grd spodrsljaj: avtomobili na mestno tržnico pač ne spadajo. Napaki se še toliko bolj čudimo, saj je alternativa preprosta: dvosmerni promet po Ciril-Metodovem trgu in bočno parkiranje namesto poševnega - tako bi bila zapora razširjena na kompletno območje tržnice, promet do mestne hiše (saj gre za to, mar ne? ) pa bi nemoteno potekal.
A naj se vrnem k temi: ni mi jasno, kaj se potem dogaja v glavah tistih, ki na račun neke bedaste vseevropske akcije (podpirajo jo tudi birokrati EU, kar je samo po sebi dokaz, da je pri vsem skupaj prisotno pomanjkanje pameti) zaprejo parkirišča okoli cone za pešce. V soboto, ko se ljudje odpravljajo (recimo) na tržnico po nakupih in se z nje vračajo težko otovorjeni? In iz tega sledi vprašanje ljubljanskemu županu: obljubili ste (tudi) prijaznost do meščanov - se vam to, o čemer pišem v zadnjem odstavku, zdi prijazno?
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del