Evrobirokrati so sposobni marsičesa, tudi (ali pa predvsem) neumnosti. Da se s svojimi bolj ali manj vprašljivimi prijemi zelo radi spravljajo na avtomobilsko industrijo, pa je tako in tako že dolgo jasno. Da o vsem skupaj bolj kot ne nimajo pojma, tudi.
Ena novejših pogruntavščin, iz katere bi radi naredili kar predpis, je omejitev povprečne količine CO2 v izpuhih avtomobilov posameznih blagovnih znamk. Seveda, najlažje se je spraviti na kupce novih avtomobilov. Kajti takšni predpisi pomenijo prav to: da morajo avtomobilske tovarne nesorazmerno (glede na druge možne rešitve za znižanje količine CO2, ki ga človeški rod pošilja v zrak) veliko vlagati v razvoj novih tehnologij, ki bi to zagotovile, končni rezultat pa je skoraj zanemarljiv.
Sodobni avtomobili so prijazni do okolja. Za to so poskrbele nove tehnologije za manjšo porabo goriva in čistejši izpuh. A ne gre si metati peska v oči: vse to na koncu plačajo kupci. In vprašanje je, do kod sega njihova okoljska zavest in kako dolgo bodo pripravljeni iz generacije v generacijo novih avtomobilov plačevati stotine evrov samo zato, ker politiki in birokrati nimajo jajc, da bi se lotili problema tam, kjer bi se rešitve poznale.
Vsak star avto (ne star po letih, temveč star po iztrošenosti in količini svinjarije, ki jo zmeče v zrak skozi izpušno cev) naredi v nekaj kilometrih več škode kot novi avtomobili v nekaj deset tisoč kilometrih. In tisti, ki bi radi kupili nov avto, so za to kaznovani? Se vam to zdi logično?
Precej bolje bi bilo, da bi taisti politiki in birokrati globoko vdihnili, zbrali pogum in enostavno predpisali mejo, ki je ne sme preseči količina škodljivih snovi v izpuhu kateregakoli avta, ki ga želi njegov lastnik registrirati. Bo pač moral romati na odpad.
In namesto vedno novih davščin na avtomobile naj raje poskrbijo za primerne olajšave in subvencije za nakup čistejšega avtomobila. Manj svinjarije - manj davka. Preprosto.
Poglavje zase so seveda tovornjaki (in avtobusi). Njihove izpušne norme so povsem brez potrebe drugačne od avtomobilskih, poleg tega pa je med njimi (in pri lahkih gospodarskih vozilih) še več starih svinjakov, ki za sabo puščajo sajaste dimne zavese nezgorelega goriva in olja . . Pa nič hudega, pravi država, ki se avtoprevozniškega lobija boji kot hudič križa.
In kaj se bo zgodilo, ko bodo tovarne izdelale ’čiste’ avtomobile, majhne, z varčnimi motorčki, zelene do ’evropske’ meje, kupci pa jih ne bodo hoteli kupovati in bodo raje posegali po zmogljivejših, požrešnejših avtomobilih? Nam jih bodo prepovedali kupovati? Bomo kaznovani, če bomo želeli večji avto? Nas bodo lovili ekopolicisti?
Sicer pa: da tisti, ki se pri EU ukvarjajo z avtomobilskimi vprašanji, nimajo pojma o svojem delu, dokazuje tudi nova direktiva EU o zadnjih odbijačih (oziroma zaščitnih prečkah) za tovornjake in tovorne prikolice. Napisana je tako, da je popolnoma vseeno, ali jo ta vozila imajo ali ne. Oddaljenost od tal je prevelika, dovoljeni odmik od zadnjega roba navznoter tudi, predpisana obremenitev, ki jo mora prenesti, ni zadostna niti za to, da bi zadržala dobro odmerjeno brco, kaj šele nalet tono in pol težkega osebnega avta.
Pa je stvar tako preprosta: največji odmik od tal približno 30 centimetrov (kot pri recimo terencih), nič odmika v notranjost in zmožnost zadržati dvotonsko vozilo, ki se vanjo zarije s slabimi 60 kilometri na uro (hitrost preizkusnega trka NCAP), ne da se premakne za kaj več kot recimo 20 centimetrov. Potem lahko varnostni sistemi osebnega avta opravijo svojo vlogo in zaščitijo potnike. A da se domisliš česa takega, je na žalost treba imeti in uporabljati možgane. Tega (in teh) pa v Bruslju očitno in zelo primanjkuje. In na žalost neumnost evrobirokratov ne pozna meja . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Pralnica za tovorna vozila - še vedno je pomembno, da vsi lastniki in šoferji poskrbijo, da so njihovi tovornjaki čisti in brezhibni.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja