Fenomen Golf

Evo – novi Golf je (spet) postal slovenski avto leta in novi Golf je zmagal tudi v glasovanju naših bralcev za Najboljše avtomobile leta 2009.

16. 1. 2009

In to seveda niso edine zmage, ki jih je na tovrstnih izborih odnesel Golf (pa čeprav se mu je zmaga na izboru za evropski avto leta vendarle izmuznila). Zmaguje na primerjalnih testih, prodaja se dobro tudi, ko imajo tekmeci težave.

Kje je skrivnost uspeha? Pri Volkswagnu to očitno dobro vedo, s čisto uporabniškega vidika pa je odgovor pravzaprav preprost: Golf ničesar ne počne slabo ali dosti slabše od konkurence. Res je, oblikovno ne izstopa. Res je, prostorsko ni biser, temveč povprečnež. Res je, po voznih lastnostih ni nič posebnega. A hkrati nima nobenih resnih pomanjkljivosti. Ni preglasen kot nekateri konkurenti. Ne daje občutka cenenosti. Sedeži niso neudobni. Poraba ni prevelika, motorji pa ne očitno podhranjeni. Ni predrag (čeprav tudi poceni ni).

In prav v tem se skriva skrivnost uspeha. Ja, novi Golf je trenutno najtišji in najbolj uglajen v razredu, poleg tega se lahko pohvali tudi z dovolj bogato varnostno in udobnostno opremo za povprečno ceno, ampak to je le dodaten plus. Bistvo je (še vedno) enako: avto brez minusov . . In to je za tiste, ki ga marajo, ponavadi dovolj.

Je pa zanimivo, da na drugi strani najdemo precej manjšo, a ponavadi zelo glasno množico nasprotnikov – tistih, ki znajo jasno in glasno povedati, da se jim zdi oblika dolgočasna, da ponavadi ni revolucionarnih novosti in da znajo tekmeci narediti avto, ki po videzu in duši pritegne mnogo bolj.

Tu je treba biti realen: Golf je vendarle avto za ljudi brez domišljije, ljudi, ki niso sposobni prezreti kakega delčka realnosti v imenu čustev. Če ste se zaradi atraktivne oblike pripravljeni sprijazniti z malo večjim hrupom vetra, ki ga povzroča karoserija, potem ne spadate med kupce Golfa. Enako velja, če vas bolj kot varnostna oprema zanimajo takšne ali drugačne elektronske igračke . .

A na Volkswagnovo srečo je povprečnežev in hladnih realistov na svetu še vedno dovolj, morda celo vedno več. Zato se jim ni treba vedno znova spraševati, s kakšno (eno samo) revolucionarno novostjo bodo fascinirali množico (če ne drugače, le z novim imenom, recimo), temveč le to, kaj je treba še malce izboljšati, da (spet) ostanejo pred konkurenco. In v tem so odlični.

Dušan Lukič, odgovorni urednik