Danes sledi končno poročilo. Gre pa tako:
Previdnost me je izbrala za preizkuševalca električnih avtomobilov. Že od nekdaj. Od prvih grdih račkov, ki so šumeli po naših cestah pred več kot desetletjem in pol. Ves čas sem bralstvo redno obveščal o zgodah in nezgodah na teh električnih poteh. In bilo jih je kar nekaj.
Potem se je vse spremenilo; elektrifikacija je postala vseobsegajoč pojem v avtomobilizmu in od nas, pionirjev, ni ostalo nič. Električni avtomobili so postali tako običajni kot slovenski politični prepiri.
Mar res?
Ob zadnjem intenzivnem druženju z električnim vozilom sem pomislil, kako je čas za končno poročilo. Preden neham s komentarji na ta tip mobilnosti, ki je postala preveč običajna, da bi bila vredna mojega tečnobnega peresa. In sem si začrtal pot, kot sem videl, da jo načrtuje cvet slovenskega avtožurnalizma. Na hrvaško obalo. Iz srca republike Štajerske do mesta Reka. Stroj je bil eden tistih modernih električnih avtomobilov, ki znajo in zmorejo že vse, kar zmorejo tudi klasični, in ki v reklamah obljubljajo še več od vsega.
Mimogrede – na straneh pričujoče revije je objav z električno vsebino že vsaj polovica, zato na poti nisem pričakoval nobenih težav. Pa tudi dobro sem se pripravil. Vnesel v navigacijo polnilnice na Reki, si priskrbel ustrezne kartice in podobno.
Preberite še: Komentar glavnega urednika Matjaža Korošaka: Nas bo gneča res »pojedla«?
Začetek sem opravil pod vihrajočimi zastavami zmage. Do Hrpelj - Kozine, kjer se šopirijo več kot 100-kilovatne polnilnice, je šlo kot veter. Zadovoljno sem mlaskal. Načrtovan postanek, ko bi naj električni bogovi med lulanjem in kavo (ne nujno v tem vrstnem redu) napolnili vozilo. Ampak namesto 100+ kilovatov je avto požiral običajnih petdeset. Zdaj – najverjetneje sem bil krivec jaz; nečesa nisem znal, nečesa nisem razumel, nekaj sem spregledal. Ampak – sem le zahojeni pisun z električnim avtom, ne pa elektroinženir. A takih nas je večina.
Napolnim za zgolj do Reke in hajdi proti obali. Učka je od hudiča vzpon in klima prvič pade pod križem. Spust do morja avto samozadovolji, potem pa se začne kalvarija po garažah. Polnilne postaje (sicer zgolj 11 kilovatov, ampak dovolj za načrtovani triurni obisk mesta) pohlevno čakajo, vendar moja kartica ne deluje. Ne deluje prva, ne deluje druga. Preberem navodila. Prislanjam parkirni listek, prislanjam kreditno kartico, prislanjam Petrolovo, Moonovo in kaj vem kakšnih kartic še vse. Ne dela. Se premaknem na drugo polnilno mesto. Ne dela.
Vračam se z energijo brlivke, v prvem res vročem dnevu je klima zgolj pobožna želja. Ravbarkomanda – polnilnica zasedena. Lom (na koncu z živci in z elektriko) – ogromna električna pošast srka energijo iz srca slovenskega elektrogospodarstva. Uspešni podjetnik z obrito glavo v vzhodnoevropski angleščini zatrdi: »Samo še pet minut.« Ki se zavlečejo v pol ure. Napolnim prešvican, zlovoljen, lačen in utrujen. Grem na pozno večerjo v Savinjski dolini, kjer pred gostiščem polnim še enkrat. Sicer tipajoče, a nekako pridem domov.
Zdaj pa tako: kot prepotentnemu se mi večkrat zgodi, da se vprašam: »Ali je mogoče, da imam zgolj jaz na vsem svetu prav?« Odgovor je tradicionalno: »Ne!« Ampak to priljubljeno vprašanje sem si tistega večera zastavil še enkrat: »Ali je mogoče, da le jaz izmed vseh ljudi vidim, da električna mobilnost ne deluje?« Da gre v najboljšem primeru za nišo, ki je v razvitem potrošništvu na ravni čudaškega eksperimenta? Marketingarji, novinarji, avtomobilske tovarne, vladne politike, prometne strategije in futurologi kričijo vame: »Nimaš prav, nimaš prav! Električna mobilnost deluje!«
Če kdo, sem prvi, ki dvignem roko in celo nastavim hrbet za čist planet. Ampak električna mobilnost (mobilnost – grobo prevedena kot »gibanje«) nam jemlje tisto najsvetejše, kar je skrito v pomenu besede – svobodo. Gibanje – svoboda.
Z električno mobilnostjo naenkrat nisi več svoboden. Ne razpolagaš več ne s svojo potjo ne s svojim časom. Mogoče je pretirano reči, da si ne-mobilen, pred vsakim organom pa zagovarjam dejstvo, da si omejeno-mobilen. Pomeni, da si tudi nesvoboden.
Ob tem se zavestno odrečeš udobju, ki je že nekaj zadnjih desetletij standard. Kot je recimo klimatska naprava.
Lahko se vsi skupaj postavijo na glavo, ampak vsa reč ne deluje. Nazaj za risalne deske in naj pogruntajo nekaj, kar ne bo vsebovalo pol tone težke baterije, ki ima izjemno vprašljiv okoljski odtis in jo je treba crkljati kot užaljeno nevesto.
In še čisto za konec končnega poročila.
Marketing, kot kaže, nima meja. Zdrava pamet pa jih ima.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja