Delo na daljavo je sicer krasna stvar in z napredkom tehnologije je postalo oziroma – bolje – bi lahko postalo rešitev za številne pereče težave naše slabo načrtovane avtocestne realnosti. In državnega centralizma. Ki je celoten državni (in poldržavni) aparat natrpal v prestolnico.
To pa je seveda tudi idealna pot v katastrofične razmere na poddimenzioniranih avtocestah iz sedemdesetih let. In tako se v prestolnico (še vedno in po epidemiji spet) vsako jutro zgrinja strahotna množica pločevine; ceste imajo neko svojo prepustnost, ljudje pa potrpežljivo, kot živina pred klavnico, stojijo, čakajo, zapravljajo svoj in davkoplačevalski denar v kolonah. Da o okolju ne govorim ...
Ker sem sam med tistimi, ki večkrat padem v jutranjo cestno katastrofo (iz štajerske smeri), se vsakič znova čudim učinku tako imenovane fantomske gneče. Po nekajminutnem stanju kolona spelje, se ustavi, spelje ... in ko se počasi premakne, le vidim, da ni nesreče, ni gradbišča, ni zožitve, ni ... ničesar. Le bistveno preveč vozil, nagnetenih na bistveno premajhnem kosu asfalta.
Preberite še: Kolumna Marko Radmilovič: Gibanje – Svoboda
Saj veste – prevelika hitrost (za takšno gnečo), prekratka varnostna razdalja, preveč adrenalina ... in potem se zgodi. Vsak najmanjši moteč dejavnik, vsak nenaden premik vozil spredaj povzroči panično zaviranje in kopičenje vozil. Vozniki seveda ne morejo odreagirati zgolj s popuščanjem plina, ker vozijo prehitro in preblizu, ampak morajo resno pohoditi zavoro. V upanju, da bodo vsaj varno ustavili. In gneča je tu. Avto za avtom. Gneča generira gnečo – preden bo tisti, ki jo je povzročil, speljal, tako pa tudi tisti za njim (in tako dalje), se lahko ustvari zamašek, dolg nekaj kilometrov.
Rešitev? Ker bomo na načrtovane razširitve (očitno) čakali še kar nekaj let, bi bilo treba urejevalce prometa na DARS-u vprašati, kaj nameravajo storiti danes, da bi omilili katastrofo, ki vsako jutro požre tisoče in tisoče evrov, da ne omenjam poškodb, zverižene pločevine ... Kaj torej storiti? Saj nekaj nujnih ukrepov niti ni tako zelo neuresničljivih, če je dovolj politične volje. Čeravno so morda malce neprijazni. Zagotovo je treba na nekaterih odsekih uvesti dinamično omejevanje hitrosti – in to tudi strožje nadzirati (sicer pa imamo avtocestno policijo, mar ne?). Opozarjati na večjo varnostno razdaljo (tudi s tehničnimi ukrepi), skrbeti za umirjanje prometa, nadzorovati tudi varnostno razdaljo med tovornjaki ... Skratka, marsikaj bi se dalo storiti že na kratek rok. Vsaj za omilitev razmer. Ampak – kot vedno – če vozniki tega ne bodo doumeli, potem je ves trud zastonj. A še je upanje; vsaj ko vidim, kako zelo disciplinirano se vsakič znova ustvari reševalni pas (da ga nekaj idiotov vedno znova izkoristi, pa mi verjetno ni treba posebej poudarjati).
A naj se vrnem na začetek. Niti z razširitvijo obstoječih avtocest niti z gradnjo novih ne bomo ustavili naraščanja prometa na avtocestah. Samo gnečo bomo premaknili v prihodnost. In ne, tega ne bo ustavila niti elektrifikacija. Tega fenomena se bo treba lotiti precej širše kot z »gasilnimi akcijami«.
Besedilo: Matjaž Korošak · Foto:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja