Kolumna: Marko Radmilovič - Kako sem prispeval k padcu ugleda policije

Kot državljan, demokrat in navsezadnje tudi kot voznik z zaskrbljenostjo spremljam analize, ki govorijo o strmem padcu ugleda slovenske policije v javnosti. Slovensko policijo sem namreč imel rad. Ne vedno, ampak večino časa pa ja. Ne le da je policija skrbela za polovico družinskega proračuna med mojim odraščanjem, skoraj bi tudi sam postal policaj. Vem, da se pravilno piše policist, a sam može v modrem vedno kličem »policaji«! Pa ne slabšalno, temveč zaradi tega, ker je takšna izgovorjava družinska tradicija, ki premaga vztrajnost lektorjev, ko popravljajo mojo napačno rabo.

17. 12. 2021

Kakor koli: Iz JLA sem leta 1983 prišel mentalno sesut, in ko je prišel poziv za vojaško rezervo, sem ga z gnusom zavrnil. Uporabil sem vse mogoče »veze in znanstva«, kot smo sistemski korupciji rekli takrat, in uspelo se mi je pridružiti rezervnemu sestavu Policije. Sredi zime so me poslali na izobraževanje v kočevske gozdove, ki sem ga preživel, četudi je veseli druščini tam zbranih uspelo prebuditi spečo medvedjo populacijo; postal sem »rezervni policaj«, dodeljen postaji milice v štajerskem zakotju.

Nič hudega mi ni bilo. Enkrat na pol leta sem opremo prinesel na ogled na postajo – in to je bilo to. Potem pa so se obveznosti začele kopičiti. Bilo je proti koncu osemdesetih in danes sklepam, da je že šlo za prve osamosvojitvene priprave. Namesto enkrat na pol leta sem se moral javljati na tri mesece, kasneje pa že vsak mesec. Zadeva je postajala nadležna, še zlasti ker sem takrat imel polne roke dela z boemskim življenjem v Ljubljani.

Potem pa so nas začeli vključevati v redno delo policijske postaje. Bil sem švejkovska podoba, kakopak. Z brado, v pretesni uniformi, namesto s kapo pa s pokrivalom, kot ga je poznala tudi teritorialna obramba. Enkrat sva z aktivnim miličnikom v dežju prišla preverjat stanje na gasilski veselici in rdečelična kuharica je navrgla rdečelični natakarici:

»Marija, dvojne čevape; policaj in poštar sta prišla!«

A vrhunec policijske kariere je prišel neke noči, ko sem bil z aktivnim policistom dodeljen v kontrolo prometa. Postaja je imela eno samo stoenko, na katero so bili izjemno ponosni, in zapeljala sva se na edino križišče v takratni občini. Najprej je moj kolega ustavil vozilo, jaz pa sem opazoval.

»Zdaj pa ti,« je naznanil moj vstop v elitno druščino nadzornikov prometa.

Malo čakava, ko vidim luči, ki se približujejo iz mraka. Dvignem loparček. Še danes se spominjam slasti, ki jo prinaša moč upravljanja z dejanji drugih ljudi, v tem primeru voznikov.

Avto ustavi, držim se uradno kot sam hudič. Voznik pozna postopek, ampak mine kar nekaj časa, ker mora šipo (ah, romantična osemdeseta) spustiti seveda ročno.

»Tovariš, vozniško in prometno, prosim!«

Poda zahtevane dokumente. Prometna se zdi v redu, z vozniško pa je nekaj narobe. Te so bile še tiste kartonaste, zložljive vozniške, ki smo jih mečkali v žepih, dokler niso razpadle. Najprej plastični ovitek, potem še karton.

Torej, na vozniški je jasno pisalo, da velja od leta 1972 do leta 1977. Bili pa smo leta 1988. Mar je mogoče, da sem ustavil prvega voznika in je že ta takoj kriminalec? Preverim še enkrat in možnost napake je ničelna. Pomislim, da bi v pomoč poklical aktivnega policista, ki se je grel v stoenki, ampak se mi je v trenutku oblastne samozavesti zazdelo, da bom zmogel. Voznik je čutil mojo zadrego, sploh pa do moje poluradne podobe ni gojil ravno večjega spoštovanja.

Končno uveljavim avtoriteto:

»Tovariš, vozniška vam je potekla!«

Mož me je pogledal z izrazom polnim prezira. Vzame dokument iz rok, brez besed obrne stranico in mi vozniško grobo porine pod nos … Na hrbtni strani je bila vozniška dvakrat podaljšana. Z žigom in podpisom uradne osebe. Vzel je dokument in se brez besed odpeljal. Stal sem tam in moja policijska kariera se je neslavno končala. Če parafraziram Marka Twaina: »Spustil se je nov zastor usmiljenja in pomilovanja!«

Preberite še: Izšel je novi Avto magazin: kaj nas čaka na slovenskih avtocestah, kako privarčevati čim več goriva... testI: Nissan Qashqai, Mercedes-Benz razred C T ...