Kultura

Pred približno mesecem dni sem imel po dolgem času spet priložnost prevoziti skoraj tisoč kilometrov po ZDA. In spet sem bil presenečen.

1. 3. 2007

Američani ne znajo voziti. Američani so počasneti. Če samo malo prekoračiš omejitev, te kar zaprejo. Kadar so ovinki, se skoraj ustavijo. Da o živčnežih v gneči (road rage) in podobnem niti ne govorimo.

Pa se je (spet) izkazalo, da je ravno nasprotno. Omejitev na avtocesti: ponavadi 70 milj na uro, kar bi po naše zneslo kakih 100 kilometrov na uro. Hitrost večine: okoli 80. Hitrost hitrih: nad 90. V praksi je bilo vse skupaj prav preprosto: tempomat na kakih 85 milj na uro pa gremo. Bil sem med hitrejšimi, a je bilo hkrati dovolj še (precej) hitrejših, da se ni bilo bati, da bi se kak policist zapičil prav vame.

Zanimivo avtocestno dejstvo številka dve: prehitevanje je (vsaj v Kaliforniji) dovoljeno tudi po desni. Morda na prvi pogled skregano z varnostjo, a v resnici ni tako. Prej nasprotno, seveda pod pogojem, da so vozniki vajeni pogledati v desno ogledalo pred menjavo pasu v desno. Kajti potem je vožnja lahko mnogo bolj enakomerna: če na levem pasu ni prostora, da bi prehiteli, ne da bi bilo treba izključiti tempomat, to pač storite po desni.

Tudi na navadnih cestah ni hudega. Kalifornija je tudi gorata dežela, gorske ceste pa so ponavadi (in so tudi tam) zavite in ozke. Pa se je hitro izkazalo, da se zna precej voznikov peljati prav spodobno hitro, tisti, ki pa jim to ne gre ravno od rok (pa četudi to pomeni, da se peljejo po omejitvi, dohiti pa jih nekdo, ki se je ne drži), pa se brez težav z lastnim egom umikajo na temu namenjena in na gosto posejana izogibališča (ali podobna primerna mesta). Ne le vozniki tovornjakov, tudi vozniki osebnih avtomobilov. In ko jih prehitiš, ne utripajo z lučmi, ne žugajo in ne trobijo (kar je v Evropi precej pogost pojav). Ne, povsem naravno se jim zdi, da nekoga, ki je hitrejši, spustijo mimo. Kdo tega ni počel? Evropski novinarski kolegi, ki sem jih dohitel. Ti so se raje delali, da za njimi ni nikogar.

Mimogrede: ste vedeli, da lahko čez lužo (v večini zvez­nih držav) desno zavijate skozi rdečo luč na semaforju? Obnašate se, kot da gre za znak stop, in to je to – promet pa poteka hitreje. In nemalo križišč ima na vseh (recimo štirih) dovoznih cestah znak stop. Kdo pelje prvi? Desno pravilo? Pravilo srečanja? Ne, le zakaj bi zapletali? Pred križiščem se vsi ustavijo (ali skoraj ustavijo), skozenj pa prvi zapelje tisti, ki je prvi prišel do njega. In potem vsi drugi v vrstnem redu, v kakršnem so prišli do križišča. Stvar deluje brez težav – a tudi zato, ker nikomur ne pade na pamet, da bi se z vso hitrostjo pognal proti križišču le zato, da bi bil tam prvi. Stvar kulture . .

Dušan Lukič, odgovorni urednik