Sreda (teden dni pred izidom Avto magazina, ki ga berete) okoli polnoči . . Nekaj ur prej je v Barceloni (kjer smo naredili prve kilometre z Nissanovim Qashqaiem) sijalo sonce, na trenutke je bilo vreme skoraj poletno.
Da je severneje vreme precej sneženo, so kazale le zamude letal proti Münchnu (in iz njega), ki sem si jih ogledoval po internetu. No ja, vsaj v Frankfurtu ne sneži, na Brniku rahlo dežuje, ne bo težav, sem si mislil. Prvi namig, da le ne bo tako, je bil med pristajanjem na Brniku malo pred polnočjo viden skozi okno letala: sneg v zraku in potem še na (nespluženi) letališki stezi in ploščadi. Ampak ker mi po njih ni treba voziti, mi je za to bolj kot ne vseeno.
Potem pa se je začelo. Od letališča do avtoceste v koloni (in to ne kratki) z največ 40 kilometrov na uro za nekom, ki ali ni imel zimske opreme ali pa bi moral vrniti vozniško dovoljenje. Če je ves promet okoli potekal s hitrostjo okoli 60 kilometrov na uro, res ni bilo potrebe (vsaj za normalnega voznika z normalnim vozilom) voziti pol počasneje. Kdorkoli je že bil, mu svetujem, naj gre naslednjič raje peš. Bo hitreje in manj nadležno za soudeležence.
Na srečo do avtoceste ni daleč, a glej ga zlomka: kljub nekaj centimetrom snega na njej o kakem pluženju ne duha ne sluha. Večina voznikov se je s 60, 70 kilometri na uro držala voznega pasu, nekateri smo po prehitevalnem malo hitreje zapeljali mimo njih in vsaj na pogled je promet tekel brez težav. Še celo kak tovornjak se je našel (pa čeprav naj bi se takrat, ko se sneg oprijemlje cestišča, sami izločali), kakega policista, da bi poskrbel za primerno kazen, pa ni bilo blizu. A ker je tudi tovornjakarjem uspelo voziti s povsem znosno hitrostjo, približno 50, 60 kilometrov na uro, jih tokrat pustimo ob strani (tako in tako sem videl le tri) . .
Zvezdi večera pa sta bila vsekakor DARS-ovca, ki sta se spravila plužiti avtocesto od cestnine pri Torovem proti Ljubljani. S svetlobno hitrostjo 30, včasih celo nepojmljivih 40 kilometrov na uro je nesposobnežema uspelo do Ljubljane za seboj narediti kilometrsko kolono voznikov, ki so se pred tem po nespluženi avtocesti vozili še enkrat hitreje, ob tem pa sta prehitevalni pas očistila komaj sprejemljivo, na voznem pa le premešala sneg. Poleg tega sta med voznim in prehitevalnim pasom pustila lep nesplužen kupček snega in seveda zaplužila vse uvoze in izvoze.
Na enem od njih sem lahko, medtem ko sem mimo priletel s celimi 20 kilometri na uro, v koloni za plužilcema (ki bi bila verjetno hitrejša, če bi sneg odmetavala peš in z lopato v roki) opazoval voznika, ki je začudeno ustavil pred nekajdesetcentimetrskim kupom snega, ki se je (le kako? ) postavil med njegov avto in avtocesto (da ne pozabim, za ogled te humoreske je DARS na Torovem zaračunal polno cestnino). In tako smo se vlekli do Ljubljane, kjer sta gospoda s spuščenimi plugi ob zavijanju na Celovško naredila še pregrado tistim, ki so po njej pripeljali iz smeri Medvod, ležerno obrnila in se spravila delat kolono na avtocesti še v nasprotni smeri.
Vse skupaj je sicer dokaj smešno, za tem (črnim) humorjem se skriva dejstvo, da je DARS očitno zbirališče (in v to kategorijo ne spadajo le delavci, ampak tudi ali celo predvsem njihovi nadrejeni) nesposobnežev, ki jim normalen človek ne bi zaupal niti lopate za sneg ali poveljevanja kletki, polni hrčkov, kaj šele pluženja avtoceste ali šefovanja zimski službi.
Še dobro, da prej ali slej pride pomlad. Do takrat pa bomo tam, kjer smo vsako zimo: na nespluženih ali slabo in prepozno spluženih cestah, med vzdrževalci, ki velikokrat naredijo več škode kot koristi in ki s svojim delom dostikrat ljudem omejijo in ne olajšajo gibanja z avtomobilom. Pristojni minister pa (verjetno) spet ne bo rekel nič. Ah, da, seveda, le kje je bil pred ministrovanjem v službi?
P. S.: Ko sem po končanem pisanju skozi tale tekst spustil Wordov črkovalnik, mi je predlagal, naj besedo DARS-ovca spremnim v MARSOVCA. Naključje?
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja